Na Golici pod goro
dekle je živelo.
Noge hladne,
a srce toplo je imelo.
Nič na širnem svetu
bolj si ni želelo,
kakor da bi noge si ogrelo.
En dan jako lep gospod
pride mimo nje.
In ji reče: “Dekle vem,
kak počutiš se.
Če boš moja, ogenj
večno te bo grel.
Pa boš pozabila na noge.”
Ona ne okleva,
snubec jo premami.
Že podplati radostno
vdajo se omami.
A srce ji govori:
“Dekle, ta ni pravi!
Pojma nimaš o njegovi nravi.”
Ona pa srca
sploh ni poslušala.
Mar ji je bilo
le še za stopala.
Tujca zalega v hišo je spustila.
Oh, ko vsaj tega bi ne storila.
Ko pa ji na roko
prstan je nadel.
že peklenski ogenj
k sebi jo je vzel.
Revica uboga
je tedaj spoznala,
da srce hudiču je prodala.
Zdaj nevesta mraza
nič več ne trpi.
Mnogo več vročine je,
kot si je želi.
Zemeljsko oko
je ne vidi več nobeno.
Njeno srce pa je ledeno.
Zgodba ta dekletom
naj bo v svarilo.
Da se kaj podobnega
vam ne bo zgodilo.
Raje rahločutno
vbogajte srce,
kot pa kar velijo hladne vam noge.
--
