V hiši pri mizi je prebirala Meta fižol in, ko sem vstopil, je bila za velikim kupom, katerega je imela prebrati, skoraj popolnoma skrita. Polagoma se je prikazal njen obraz izza fižola, spregovorila pa ni, dasi me je spoznala. Z velikimi očmi je gledala proti meni, a opazil sem takoj, da je bila upadlega lica in zelo potrta.
"Spet sem pri vas," sem spregovoril pri vstopu.
"Fižolico prebiram," mi je odgovorila, "pa je hudo plažnata." Z roko je mešala po kupu pred seboj, a do dela ni prišla. "Zgodaj si prišel -- kje je še božič!"
"Dolgčas mi je bilo v Ljubljani."
Nato sva oba nekaj časa molčala. Obrnila je oči proti stropu, potem pa je govorila plaho in tiho kakor otrok pri prvi spovedi:
"Mati tudi misli, da bi tista reč nič čudna ne bila."
"Katera?"
"No, da bi vzel sorodnico k sebi, da bi ti kuhala in go- spodinjila."
"Kje naj jo dobim, če bi ti ne hotela?"
Nič posebno je ni zalila kri, ko je odgovorila:
"Mati pravi, da bi tudi to nič čudno ne bilo. V mestu bi se veliko dobrega naučila."
"Si očeta že vprašala?"
"Ne še, mislila sem, da ga ti vprašaš."
"Ne vem."
"Če nočeš, pa ne!" Že jo je grabila jeza in na vsakem licu se ji je nabrala rdeča lisa.
"Ne jezi se, Meta," sem jo miril, "na kaj takega ni treba več misliti!"
"Če torej nočeš -- ?"
"Kaj naj živim v Ljubljani, če sem lahko tu med vami!"
"Se boš pač naveličal!"
"Ne bom se! Kupil sem zemljo, kupil sem živino. Gospodaril bom, sejal bom, prideloval bom."
Plaho je vprašala: "Kdo ti naj gospodinji?"
"Oženim se!"
"Oženiš se?!" je viknila zamolklo. Pri tem ji je z obraza izginila vsa kri in z veliko grozo me je pogledala: "Moj Bog, pa vendar ne -- Katreta?" V svoji zmedi je zopet mešala po kupu na mizi. Ker ji nisem odgovoril, je bila še bolj prepričana, da bom snubil pri Fortunovih. "Nič ne rečem," je vzdihovala, "nič ne rečem proti tem ljudem; radi delajo in tudi o dekletu ne vem nič slabega, Bog varuj !" Povesila se ji je glava in vedel sem, da se ji je hotelo jokati; vedel sem pa tudi, da bi mi za nobeno ceno ne hotela pokazati, da ji gre na jok.
Pričel sem znova:
"Mlačanovo sem kupil. Danes smo v Loki pismo delali. Tudi Danijel je bil tam. Liza je torej le Anžona vzela!"
Odgovorila je trpko:
"Kaj je hotela drugega? Kedo naj se na moške zanaša?" V hipu je popravila: "Kdo naj se na take moške zanaša?"
Še je vprašala:
"Koliko si dal?"
"Devet tisoč in pet sto."
"Si vse plačal?"
"Vse."
"Boš imel kaj dolga?"
"Nič."
Pristavila je grenko: "Na doto ti blez ne bo treba gledati."
"Ne."
Po kratkem premolku sem pričel:
"Pravijo, da je zemlja dobra in da se dosti pridela."
"Jáde."
"Živelo se bo torej lahko. Gospodinja, seve, bo morala pridna biti, ali živelo se bo lahko."
"Jáde." Ta dvojna poljanska pritrditev ji je prišla kot smrtni izdih, tako rekoč kot srčna kaplja krvi čez blede ustne. Pri tem ji je glavica popolnoma zlezla na roko, in zaječala je: "Tako čudno me notri boli!"
Nisem se mogel več vzdržati, naslonil sem se k njej ter ji šepnil na uho:
"Govoril sem z očetom in materjo, oba sta zadovoljna, da se oženim pri Presečnikovih, če me ti hočeš."
Bliskoma je dvignila glavo in tudi telo je stegnila, da je stala kakor sveča tik mene. Obraz ji je bil v trenutku bel kot sneg, potem pa se je zopet žaril kot roža, da se je videlo, kako ji je vrelo po duši. Spregovoriti ni mogla, in šele, ko sem ponovil, če me hoče, je vzdihnila: "Jest?"
"Da, ti, Meta! Druge nočem, samo tebe vzamem! Sedaj odgovori, če me hočeš."
Spregovoriti le ni mogla. Odpirala je ustne, ali beseda ni prišla iz njih, nakar je pričela z glavo kimati in pokimala je trikrat ali štirikrat, tako da ni bilo dvojbe, da me hoče.
Raztegnila je roke proti meni in hipoma me je objela - pri nas se zaljubljen parček ne poljubuje, pri nas se objema -- in čutil sem, kako mi je tesno oklenila roke okrog vrata in kako je pritiskala svoje lice k mojemu.
"Tako sem se bala," je zaihtela, "da vzameš Fortunovo!"
"Šemica, ali sem Katro klical?"
"Za vselej prideš na Jelovo brdo?"
"Za vselej ! Za vse življenje bova mož in žena."
"Mož in žena!" Takrat se je spustila v jok in jokala je, kakor še nikdar nisem slišal ženske jokati. Vse telo se ji je treslo in krčevito se je pritiskala k meni. Moja tolažba je ostala brezuspešna.
"Mož in žena vse življenje!" -- to so bile zadnje besede, katere je tarnala med solzami!
Naenkrat sta se ji razrešili roki, s katerima je bila objela moj vrat, in desnica ji je onemogla zdrknila čez mojo ramo. Obrazek, ki se je nagnil od mojega lica, je bil brez vsake kaplje krvi. Oči so se ji široko odprle, in okrog ust, katera so tudi narazen silila, se ji je napravila črta bolesti in muke. V hipu je brez zavesti ležala v mojem naročju -- - -
In tedaj, častite prijateljice, sem mislil, da je tudi meni prišla zadnja ura! Umeti nisem mogel, da je umrla, da mi je v rokah umrla, a še danes, ko je preteklo toliko let in ko se še vedno vsak hip živo spominjam tistega trenutka, imam občutek, da ni resnica, da je zgolj le moja domišljija, da je umrla -- pa je v resnici umrla! Zdravniki so sicer trdili, da ji je srčna hiba vzela življenje in da bi bila morala prej ali slej od kake večje razburjenosti umreti, ali jaz vem bolje:
zavest sreče ji je vzela življenje!
Vir: http://www.ijs.si/lit/cvetjevj.html-l2
Ni komentarjev:
Objavite komentar