Ej fantje! Dej nehite! Pa kva se mi zgovarjamo! ali Zakaj se po "petkovem pirčku" pride v nedeljo domov?

Nekaj je zmeri treba vedt, preden se človk odpravlja na ENO pijačo s kolegi: Katere fraze so nevarne, da to ne bo samo ENA pijača! Prvo kot prvo: fraza "GREMO NA ENEGA!" pomeni, da to ne bo samo eden! To že takoj v štartu veš, da bodo najman štirje (oz. tukaj začne količina limitirati v neskončnost!) Ampak... ta fraza meni očitno ne predstavlja več take nevarnosti. Sem se pač navadu, da če gremo na enega, da bom prišel domov približno v roku nekaj ur. Verjetno sicer nasledenji dan, ampak vseeno še vedno prej preden gre kakšna mamca k maši, ali pa naša mati v štacuno po kruh in mleko. Nevarna mi je postala naslednja fraza: "Ej, fantje! Dej nehite! Pa kva se mi zgovarjamo!" Ta fraza namreč pomeni, da te domov ne bo še NEKAJ DNI. Prvič se je pojavila pred leti v nekem neimenovanem buffetu v Radovljici. Namreč - po prijetnem vikendu na vikendaškem vikendu pri vikendašu Šemrovu smo si namreč namesto nedeljskega kosila zadali (nemogočo) nalogo, da gremo še NA ENEGA, preden se vrnemo domov. Ker pa, če greš NA ENEGA, nikoli ne ostaneš pri ENEM (beri prvi odstavek tega posta!), jih je blo pač nekaj več. "Začele so padat razne pijače, opojne substance in čudne debate". In naenkrat smo prišli na idejo, da bi konec koncev lahko šli še za eno noč nazaj na vikendaški vikend vikendaša Šemrova, da še za eno noč podaljšamo vikend. Takrat se je zgodilo!! Gros je izustil smrtonosno frazo, ki nas je vse pokopala! Frazo, ki je za vedno spremenila nedolžne izlete v buffete! Fraza, ki bi naježila kocine vsaki mamici, ženi ali punci, če bi le vedela kaj pomeni! Ko je naš Joško rekel: "Ej fantje! Dej nehite! Pa kva se mi zgovarjamo!" je spremenil vse standarde nedolžnih študentskih izletov v buffete, ki so šli NA ENEGA (beri: ne nekaj pirčkov). Takrat smo namreč kupili na pumpi kake 2 six-packa (2 gor, al pa dol) in šli nazaj na vikendaški vikend. Zgodaj zjutraj pa nazaj, da so določeni med nami lahko šli takoj, ko so prispeli domov, naprej spočiti na šiht. In kako se je končal naš zadnji PP (petkov pirček) v Rock'n'Roll-u prejšnji petek? No, začel se je s frazo št. 1: da "gremo na enega". Ker je na "enega" po dolgem času prišel tudi naš kolega iz srednješolskih dni, so zopet začele padat razne pijače, opojne substance in čudne debate. In da - uganili ste - zopet je Joško izdavil usodno frazo. Naredil je usodno napako! "Ej fantje! Dej nehite! Pa kva se mi zgovarjamo!" Pobudnik za smrtonosno akcijo je bil sicer Šemso, ko je prav nedolžno začel spraševat že dolgo izgubljenega kamerada: "A nimate vi eno kočo na Pokljuk!? Ja, kdaj pa gremo kej gor, no?!?" Hja... Pa smo šli. Po plato pira na pumpo pa mal kruha pa paštetk in smo startal. Vmes se ustavmo v Besnici v enem lokalu, kamor sem jaz (ne sprašujte me zakaj) uletu s čelado na glav. Potem pa naprej in v Dražgoše. Tam moram povedat, da sem bil že potrjen ko zdravstvena izkaznica! Potem pa v kočo spit kakšen pirček. Pridričamo se do koče (pridričamo - ker je bila cesta čista "glažouna"), odklenemo in vstopmo. Ker agregata še nismo zakurblal, je švohotno svetlobo dajala le sveča. Moram pa povedat, da sem se abnormalno prestrašu, ko sem vstopu v kočo. Namreč - takoj za vrati desno je v kotu stal gašperček, pod njim pa je bil nameščen (po domače povedano) plehnat poden. In sicer tak, da je učinkoval skoraj kot ogledalo. No, meni je v tistem stanju, učinkoval kot da je - steklo! Občutek sem imel, kot da stojim na nekem tankem steklu in gledam v globoko klet. Ja, igra (šibke svečine) svetlobe dela svoje, ane? :) Naslednji dan smo mal popapal gostiteljeve suhe salame, sir in popil nekaj pirčkov. Šemrov je mel doma obveznosti, zato se je namenu domov. Kakšne obveznosti točno? Aa? Kaj?!? Aaah... Ja, ja... Hokej smo pa rad gledal! Kakšen je bil potem plan? Hja... Joško ga je odpeljal v Kranj do njegovega avta, spotoma je nabavu še eno plato pira, kruhek pa mal čipsa pa flipsa. Nazaj gor pa je za njim pripeljal še en kamerad. Midva z čebelarjem pa sva medtem "čakala" v gostilni, kjer smo bili prejšno noč. Naj povem, da gostilne niti slučajno nisem prepoznal. Prejšni večer se mi je zdela ogromna, glamurozna in naravnost fantastična. Sedaj pa je bila pač navadna gostilnica. Zvečer pa smo se odločil, da gremo pogledat v Železnike. Šli smo v en lokal NA ENEGA. In ko nam je zaradi tega enega pira Joško (spet) zaspal za mizo, smo ostali trije mal začel obzrvat naokoli. V tem lokalu bi bili mi idealni "ven-izbacivači". Ampak le s to napako, da bi ven metali le pripadnice nežnejšega spola. Namreč, ko smo se vsedli k mizi, kjer so že sedele 3 pupe, se jim je kar naenkrat začelo muditi domov. In sicer tako zelo, da je morala ena izmed njih svojo pijačo spiti kar v stoje in že napol v hoji iz lokala! (Jedna noga tu, druga prema izlazu!) Kurc pa take babe... Pa smo šli Joškota zbudit pa v kočo!! Spotoma smo pa še mal kurjave v avto naložl, zato da sva mela tista dva, ki sva sedela zadaj potem vsaj zice oz. v tem primeru klopco. Namreč - avto v katerem smo se vozili ni imel zadnjih sedežev. In ja - tako smo se v petek vozili od Kranja do Pokljuke! Jap, in tako pridemo do nedelji in do zaključka "petkovega pirčka"! Ko se vozimo proti domu, se nam od Bičkove skale naprej pred kolesi motajo nostalgiki s titovkami na glavah. Enega med njimi smo moral še zapeljat do Dražgoškega spomenika do rešilca, ker je ata od samega entuzijazma podlegel nenapisanem pravilu, da mora non-stop dihat. Komaj smo se prebil med vso to množico partizančkov, potem pa spet v Besnico na enega. In iz varnostnih razlogov, da se ne bi to spremenilo v frazo NA ENEGA, smo rajši naročil kofe oz. vodo. To nam je pa ratal, da smo spil samo eno!