Mostovi v jutrišnji dan

Objavljam poglavje iz knjige Živimo, ljubimo in se učimo pisatelja Leo F. Buscaglie:

Tema našega današnjega druženja "Mostovi v jutrišnji dan" me je silno vznemirila. Mislim, da je tudi vas. Že od malih nog so me mostovi navduševali, zato sem takoj, ko sem zvedel za naslov tega predavanja, vzel v roke slovar in v njem za besedo most našel naslednjo razlago: "…nekaj, kar zapolni praznino, pot prek globine ali prepreke." Pomislil sem, da je to lepo, saj sem sam v zadnjih štirih ali petih letih resnično hotel zapolniti praznino, graditi poti čez prepade, premostiti ovire in poenostaviti življenje ljudem v svoji okolici.

Zelo rad prosim otroke, naj mi opišejo kakšno stvar. Njihove razlage so čudovite. Če hočete doživeti nekaj veselega, vprašajte otroka: "kaj pomeni to in to?" Moja petletna nečakinja je šele začela tipati v svet. Vsega se dotakne, vse nese v usta in čudovito jo je opazovati. Pa sem jo vprašal: "Kaj je to most?" Kar nekaj časa je razmišljala, potem pa je dejala: "Most je, kadar se tla pod teboj udrejo in potem zgradiš nekaj, da povežeš razpoko."

Ali ne bi bilo čudovito, če bi lahko podrli duha premoščanja, v jutrišnji dan, in bi to srečanje posvetili povezovanju razpok, zapolnjevanju praznin, zidanju mostov, premagovanju ovir? Imeli bi dva do tri čudovite dneve. Toda to pomeni, da se moramo poglobiti vase – vsak posebej. Skupina to lahko naredi, vendar mora začeti posameznik. Predno lahko to naredimo v skupini, moramo najprej nekaj doseči.meni se zdi, da bomo morali od vseh mostov najprej zgraditi tistega, do nas samih.

Skrbi me, da se nismo še naučili dovolj samospoštovanja in zaupanja vase. Mnogi med vami vedo, da sem kakih enajst let posvetil proučevanju ljubezni. Ali ni to neverjetno? Predmet: Ljubezen, razred: 1.a. Od začetnih let do danes sem poučeval tudi že razrede b, c, d in e. mogoče bom začutil, da se stvari premikajo na bolje, ko bom začel poučevati razred 1.ž.

Na predavanjih sprašujem študente, koga bi si izbrali, če bi jim bila dana možnost, da se spremenijo v kogarkoli, in kje bi radi bili, če bi jim bila dana možnost, da se prestavijo kamorkoli na svetu. Neverjetno je, da si vsi ti čudoviti mladi ljudje želijo biti nekje drugje in postati nekdo drug. Vprašam jih: "Kdo?" Nekateri želijo biti Jacky Onasiss. Saj ni nič narobe z Jacky Onasiss. Če pa se usedemo in pošteno razmislimo o njej, ugotovimo, da je prav ona sama najboljša Jacky Onansiss. Če pa hočete vi postati Jacky Onansiss, se bojim, da vam ne bo popolnoma uspelo. Pa še prav vam bodi!

Fantje bi bili Burti Raynoldsi. En Burt Raynolds je povsem dovolj! Krasno je, da je Burt Raynolds Burt Raynolds. Vesli me, da ga imamo, in veseli me, da imamo Jacky Onansiss; veseli pa me tudi, da imamo vas. Pomembno je doseči točko, ko lahko stopite pred ogledalo in rečete: "Ogledalce, ogledalce na steni povej, kdo je najbolj neverjeten od nas vseh?" in verjemite ogledalu, če vam odgovori: "Ti si to! Ti, prijateljček moj!" morda res niste tako visoki, kot bi radi bili, ali pa so vaši boki malo širši, kot si želite, a še vedno ste najboljše od vsega kar imate. In ko to enkrat spoznate, vas ne more nič več zadržati – na dobri poti ste.

Na svetu je le malo šol, ki bi poučevale samospoštovanje. Bolj malo je takih vzornikov, ki se lahko postavijo in rečejo: "Res sem si všeč. Ne samo, da sem si všeč, občudujem potenciale in čarobnost v sebi." V resnici, veste, niste samo tisto, kar se vidi navzven, ampak so v vas skriti zakladi..V vas je mnogo več. Otrokom moramo nekako dopovedati, da ni dovolj, da se naučijo brati in da sprejemati še ni vse. Možnosti so brezmejne! Če človek želi o tem poučevati druge, mora v to najprej verjeti sam. Če ne verjame, je to samo pretvarjanje, in to ne more obroditi sadov.

Ko sem na začetku poučeval na univerzi Južne Kalifornije, sem doživel enega najbolj neverjetnih trenutkov v svoji učiteljski karieri. Prej še nikoli nisem predaval na univerzi. Poučeval sem na osnovnih in srednjih šolah in rad sem imel svoje delo. Potem sem za dve leti odšel v Azijo. Ko sem se vrnil, sem se odločil, da bom prvič preizkusil svoje sposobnosti kot univerzitetni učitelj. Ugotovil sem, da smo ustvarili populacijo apatičnih ljudi, ljudi, ki so naveličani učenja. Tako zelo naveličani, da ko stopiš v razred, ne vidiš drugega kot temena študentskih glav, ki avtomatsko zapisujejo vsako izgovorjeno besedo v bojazni, da jim bo kaj ušlo in da bodo ravno tisto vprašani na izpitu. Včasih moram to prekiniti: "Odložite že ta vražja pisala in poslušajte!" (Sem eden tistih neposrednih svetovalcev, in če ni šlo drugače, sem v kakega svojega učenca celo zalučal pomarančo. Nekako jih je vendar potrebno zbuditi.)

Mnogi že veste, da hočem doseči pogled iz oči v oči, kar pa sicer pri nas ni ravno zaželeno. Gledaš nekoga v oči in takoj sledi odziv: Kaj pravzaprav hočeš od mene? Nič nočem. Vzpostaviti želim človeški odnos. Ni se treba bati. Jaz božam in objemam. Preizkusi me. Če se kdo boji javnega nastopa, mu svetujem: "Počakaj trenutek in poišči prijazne oči. Presenečen boš nad tem, koliko jih najdeš v množici. Ko jih najdeš, se poveži z njimi, ker ti bodo v pomoč, kadar boš zinil kaj neumnega ali pa ko se ti bo zataknilo in ne boš našel prave besede. Tedaj ti bodo te oči govorile: Saj je v redu. Kar nadaljuj.
Med svojimi prvimi študenti sem iskal take oči in ni jih bilo ravno veliko. Temena – da. Škripajoča peresa – da. Toda oči – ne. Odkril sem par čudovitih oči mladega dekleta, ki je sedelo nekje v peti vrsti, in takoj sem vedel, da so to prave oči, ker so odgovarjale na vse, kar sem rekel. Zavedal sem se, da komuniciram vsaj z enim človekom v skupini, in tako sem si upal začeti. Ljubil sem tisto dekle.

Razredu sem dajal mnogo nalog, ki sem jim sam pravil "prostovoljno-obvezne". Ena od prostovoljno-obveznih stvari je bila, da je moral vsak študent priti vsaj enkrat na razgovor k meni, v mojo pisarno. Ne morem poučevati teles. Lahko se povezujem samo z ljudmi. Povabil sem jih: "Pridi, vstopi, se bova malo pomenila. Ne bova se pogovarjala o testih ali predavanjih. To lahko storimo kdaj drugič. Rad bi samo vedel, kdaj te je nazadnje kdo očaral in če še verjameš v pragozdove. Med pogovorom se te bom tudi dotaknil in če te to moti, vzemi prej pomirjevalo.“ ne morem verjeti, da je toliko ljudi zgroženih, če jim kdo reče: "Rad bi se te dotaknil." Rodil sem se v veliki italijanski družini, kot najbrž veste, kjer se ves čas vsevprek objemamo. Ob praznikih se zbiramo in tričetrt ure porabimo samo za pozdravljanje in nato še petinštirideset minut za poslavljanje. Dojenčke, starše, pse – vse moraš imeti rad. Tako nikoli nisem trpel pomanjkanja tistega življenjsko važnega občutka, da sem živ. Če te kdo objame, namesto da gre kar mimo tebe, veš, da si. Poizkusite to kdaj pa kdaj!

Pred kakšnima dvema letoma je v mojo pisarno stopilo dekle in takoj sem vedel, da je njo nekaj narobe. Njene oči so bile nekam odsotne in zmajevala je z glavo, zato sem jo vprašal: "Kaj je narobe?" Odgovorila mi je: "Oh, dr. Buscaglia, morala sem popiti celo steklenico pomirjevalnega sredstva, da sem zbrala dovolj poguma za obisk pri vas. Zdi se mi, da mi bo slabo!" Prestavljajte si – spiti celo steklenico pomirjevala, da se ojunačiš za srečanje z menoj! Vse, kar lahko storim, je, da razširim roke in rečem "Zdravo!" Primem obiskovalca za roko in ga odpeljem v svojo pisarno, ob tem pa lahko opazujem tisti panični izraz na njegovem obrazu, ki govori: "Kaj bo naredil z mano?" Prav nič vam ne bom naredil. Hočem samo, da veste, da tudi jaz jočem, da čutim, da se zanimam, da ne vem vsega. Torej smo vsi znotraj splošnih okvirov medsebojnih odnosov – človek s človekom. Če bi kdorkoli rad preizkusil igrico "Sledi svojemu guruju" z menoj, je izgubljen. Spoznal bo, da sem prav tako zmeden kot on. Razlike je morda le v tem, da se jaz tega zavedam. Neki budistični učitelj mi je nekoč rekel: "Zakaj se stalno nekam odpravljaš? Kaj nisi opazil, da si že tam?" Nenadoma sem se ovedel: "Moj bog, saj sem res!"

Tistega dne, ko boste spoznali svojo edinstvenost, bo velik praznik. Nič ni naključnega. Ste posebna kombinacija, narejena z namenom – nikdar ne verjemite nikomur, ki bi vas prepričeval o nasprotnem, tudi če bi trdil, da je namen iluzija (preživljajte se z utvaro, če morete!). Določena kombinacija ste zato, da lahko počenete to, kar je za vas pomembno. Nikoli se ne vdajte prepričanju, da nimate česa prispevati. Svet je neverjetna in nikoli dokončana tapiserija in samo vi lahko stkete tisti drobni košček v njej, ki pripada vam.

"O, bog, prispeti do roba smrti," pravi Thoreau, "samo zato, da spoznaš, da sploh nisi živel!" Nikoli nisi nič naredil. Nikoli globoko čutil. Se nikoli smejal. Se nikoli jokal. Nikoli nisi občutil obupa. Vse to odrivaš in zanikaš in živiš v deželi Nikoli, ki ne obstaja, ki je utvara. Kljub temu si najboljši ti. Imaš nekaj, kar lahko daš. Daj! Eden izmed razlogov za moje navdušenje nad Združenjem staršev je ta, da je v njem toliko ljudi, ki se ne vdajo. Prestraši pa me, če kateri od njih reče: "Jaz sem samo eden izmed staršev." Kaj naj bi to pomenilo? Biti eden izmed staršev odpira neštete možnosti. Starši imajo znanje in od staršev se lahko učimo.

Proslavljajte svojo človečnost. Proslavljajte svojo norost. Proslavljajte svoje nesposobnosti. Proslavljajte osamljenost. Vsekakor pa proslavljajte sebe. Nočem biti nič drugega kot to, kar sem – človeško bitje. Res mi je všeč, da sem človeško bitje. To pomeni pozabo, zaletavanje v zid, pomeni vstopanje v napačne prostore, pomeni izstopanje iz dvigala v napačnem nadstropju. Vrata se odpro, izstopim in ugotovim, da sem namesto v tretjem v šestem nadstropju in si rečem: Oh, ti cepec stari, spet si se zmotil! Čudovito je biti človek. Sinoči sem šel na neko gala zabavo in nekdo mi je ponudil kozarec krasnega rubinsko rdečega vina. Obožujem vino, zato sem nežno prijel kozarec v roko. Tedaj pa je nekdo planil pokonci in zavpil: "Leo!" Zgrabil me je za roko in vino je poletelo v zrak. Vsi so zavreščali, čeprav se je vino polilo samo po meni. Jaz pa sem vzkliknil tako, kot zanjo samo Italijani, kadar se polije vino: "Alegrija!" To pomeni "veselje", vendar se ni nihče strinjal z mano. Nihče ni opazil, da je prav ta dogodek obarval moj sinočnji večer.

Tisti, ki si resnično prizadevate in ste pravi učitelji, se vedno učite od učencev. Široko se jim odpirate. Niste tiste sorte, da bi se postavili pred razred in zagodrnjali: "Čakamo, Sally. Vsi čakamo!" Nič čudnega, če si o takem učitelju Sally misli: "Ti kar čakaj, starina, načakal se boš!" Predstavljajte si, kako zmagoslaven občutek je, če veš, da ves razred čaka samo tebe. Morda pa bi se moral učitelj zamisliti in se vprašati, kaj se zdi Sally tako zalo pomembno, da ne odgovori takoj – moral bi poslušati! Meni se zdi osupljivo, ko opazujem odrasle, kako govorijo otrokom. Poslušajte se! Devetdeset odstotkov časa porabite, da jim govorite, namesto da bi se z njimi pogovarjali. Ne vključujete jih v pogovor, ves čas jim samo polnite glave.

Nekoč sem obiskal indijansko pleme v Južni Dakoti. Pričakali so me na letališču in s celo indijansko družino sem v velikem tovornjaku potoval po pokrajini Badlands. Spredaj smo sedeli mali David, njegova mama, oče in jaz. Opazil sem, da smo se pogovarjali o stvareh, ki jih kdo od nas počne, pri tem pa smo na malega Davida čisto pozabili. Obrnil sem se k njemu in vprašal: "David, kaj pa ti znaš delati?" Odgovoril mi je: "Veliko stvari!" Vprašal sem ga: "Kaj, na primer?" Odgovoril mi je: "Znam pljuvati!" Poglej ga fanta! Če ste kdaj delali z prizadeto mladino, prav gotovo veste, tako kot vem jaz, ki se z njo ukvarjam že vse življenje, da traja leta in leta, da otroka, ki ima prizadeto mišico orbicularis oris, naučiš da zaokroži ustnice in se mu posreči čudež zavestnega pljuvanja. Mi pa to jemljemo kot nekaj samoumevnega. "Kaj pa še znaš, David?" sem ga vprašal. "Znam si vrtati po nosu!" Stavim, da znaš! Kaj ni tudi to neke vrste čudež, da lahko dvigneš roko, kadar se ti zahoče, in porineš prst v nosnico, ne da bi jo zgrešil? Proslavljajte ta čudež!

Vse se začenja v vas in največji most, ki vodi do ostalih, je vaš most. Ta je najbolj pomemben. Če skrbimo za to, da rastem, da se večam, vam vsak naslednji trenutek lahko ponudim več. Učim se, da bi vas lahko več naučil. Prizadevam si, da bi se dokopal do modrosti, zato da lahko spodbudim vašo resnico. Vse bolj se zavedam in občutim in tako vse bolj razumem vaše zavedanje in občutenje. Borim se, da bi razumel svojo človečnost, zato da bi bolje razumel vas, ko se mi razkrivate in mi dopovedujete, da ste tudi vi samo ljudje. Živim večini čudež življenja in s tem tudi vam dopuščam, da proslavljate življenje.

Kar naredim zase, delam tudi za vas. Tudi, kar naredite zase vi, delate za mene, zato nismo nikoli statični. Vse, česar ste se kdaj naučili, ste se naučili za vse okoli vas.
Izstopite iz sebe – vstopite v nas! To je najbolj čudoviti način spoznavanja samega sebe in pomoči drugim, da vidijo sebe. Od tu dobivamo moč. Torej, najprej mostovi do sebe – potem pa se nikar ne ustavite! Naslednji veliki podvig je postavljanje mostov do drugih.
Rešitev je v skupnem delu za skupne cilje in ne v napetih, drobnih provincialnostih in v vztrajanju na svojih stališčih v smislu: Ne! Jaz imam prav in konec!
Eno mojih največjih odkritij zadnjega časa je, da ni nujno, da imam vedno prav jaz. Ali ni to lepo? To ti daje možnost, da imaš prav vsaj včasih. Hočete, da vam zaupam, kaj sem še odkril? Lahko imam prav jaz in obenem tudi vi. Obe strani imata lahko hkrati prav. Obstaja več vrst gledanja na stvari. Odkril sem, da je takih pravilnih gledanj lahko najmanj dvesto, da pravzaprav, sploh ni nobenega narobe in prav, temveč da je ena sama ogromna masa raznih stopenj enega in drugega. Razdvajanje in nasprotovanje ločujeta ljudi. Poglejmo najprej, kaj imamo skupnega. Med vsemi nami ni dveh enakih ljudi, pa vendar imamo veliko skupnega; in prav s tem, kar nam je skupno, lahko začnemo. Če pridemo temu do dna, smo na dobri pot.

Danes skoraj ne najdemo kraja na svetu, kamor ne bi mogli dospeti v štiriindvajsetih urah, pa naj gre za še tako oddaljene kraje, kot so Kašmir ali Nepal ali pa osamljene vasi na Tibetu. Vsi smo si sosedje. Spominjam se časov, ko je ves klan Buscaglia vsako nedeljo, pa naj je sijalo sonce ali padal dež, romal na Long Beach. Danes je Long Beach od središča Los Angelesa oddaljen samo petindvajset minut vožnje, mi pa smo za to pot potrebovali cele tri ure. Danes je vse tako blizu.

Danes niti en sam list ne odpade z drevesa, ne da bi nekako vplival na nas. Nemogoče se je skriti. Drug na drugega vplivamo. Ena sama masovna vibracija se širi v vse smeri. Pohiteti bo treba z gradnjo mostov, sicer bodo brezna postala tako globoka, da njihovih robov ne bo več mogoče povezati.
Mostovi v jutrišnji dan je zelo lep naslov, vendar mene jutri ne zanima preveč. Pač pa me zelo zanima sedanji trenutek. Moj učitelj je imel navado govoriti, da nas večina živi v utvari. Živimo v včeraj. Belimo si glavi z dogodki včerajšnjega dne. Kar je bilo, je bilo. Nikoli ne boste odrasli, če boste obtoževali ljudi ali dogodke za tisto, kar se je zgodilo včeraj. Pustite včeraj, naj gre, kamor hoče, sicer vam bo visel okrog vratu kot ogromen mlinski kamen in vas pritiskal k tlom.
Moji starši so krivi! – Ali sploh veste, kaj so vaši starši naredili za vas? Dali so vam vse, kar so znali dati! Bog jih blagoslovi! Morda res niso bili popolni! Žalostno je – morda je ravno to vzrok vašemu razočaranju – da ste vi mislili, da so bili in da so vam oni dovolili tako razmišljati. Modri starši rečejo svojemu otroku: "Poglej me! Jočem. Osamljen sem. Ne vem, če to kam vodi, vendar se moramo pogovoriti!" Spominjam se, da je naš oče včasih sedel z vsemi svojimi malimi "bambini" za veliko mizo in rekel: "Dragi moji otroci, prišli smo na boben. Če hočemo, da bo družina Buscaglih preživela, se moramo povezati, združiti v skupnem prizadevanju." Kakšna čast je to, da lahko sodeluješ v skupnem prizadevanju za preživetje družine; v nasprotju s starševskim prikrivanjem in šepetanjem za zaprtimi vrati, medtem ko otroci umirajo od radovednosti in zaskrbljenosti nad nečim, kar dobro občutijo, a ne morejo razumeti.

Spominjam se, kako sem prodajal časopise od vrat do vrat. Koliko sem se pri tem naučil. Loputali so mi z vrati pred nosom in me zmerjali. Pa kaj potem, vsak uk je dober, če le prinese kakšno znanje. Spominjam se, kako me je mama tolažila: "Bo že bolje, Tulio. Nekako se bomo že izvlekli. Saj imamo vrt. Vsak večer lahko spečem zelenjavno pito." "Seveda," so rekli vsi. Zelje, kruh in voda. Mislite, da to ne nasiti? V želodcu se napihne in lahkote sploh ne čutiš. Ampak, biti skupaj, skupaj delati – to je nekaj! Takrat smo razmišljali samo o sedanjem trenutku. Moja mama je bila res posebna ženska. Znala je stakniti kakšno stvar, ki jo je nato uspešno prodala, in ko smo zvečer prišli domov v pričakovanju, da bomo jedli kruh in zelje, nam je postregla s čudovito večerjo. Moj oče se je čudil: "Kouga pej je zdej tu? Kaj si matasta?" Ona pa je odgovorila: "Nikakor ne! Zdaj je čas za veselje!" Posedli smo se in bil je praznik.
Rad bi vam prebral nekaj, kar mi je zelo všeč in sem našel v knjigi Psihologija človeštva. Avtor je petinosemdesetletni starec, ki ugotovi, da bo moral kmalu umreti. Tako je napisal: "Če bi lahko še enkrat živel svoje življenje, bi poskušal narediti več napak. Ne bi se toliko trudil s popolnostjo." Vsi imamo svoje predstave o popolnosti. Kakšna je razlika, če dovoliš ljudem, da vidijo, da nisi popoln? Lahko se enačijo s tabo. Nihče se ne more enačiti s popolnostjo. Nadaljuje tako: "Več bi počival. Sanjaril bi. Naslednjič bi bil bolj lahkomiseln. Pravzaprav je zelo malo stvari, ki bi jih naredil tako odgovorno kot v tem življenju; privoščil bi si kakšno neumnost. Manj bi dal na higieno." Kaj pravite na to?
Starec govori naprej: "Več bi si privoščil, potoval bi, planinaril, se kopal v rekah, opazoval sončne zahode in spoznaval kraje, v katerih še nisem bil. Pojedel bi več sladoleda in manj stročnic." Kako razsipni smo v zanikanju samega sebe. Zdi se, da smo posebna vrsta, ki uživa v samokaznovanju. Seveda ne morem narediti vsega, kar bi radi, a od časa do časa si lahko privoščimo kakšno divjo pustolovščino. Greš na gurmanski oddelek v samopostrežni trgovini in zagledaš nekaj, kar si si vedno želel poskusiti. Vzameš s police. En kos stane 2,98 dolarja. "O, sveta nebesa," rečeš, vrneš slaščico nazaj na polico in raje kupiš konzervo fižola. Vsaj enkrat recite: "Čudovito!" in kupite si šest kosov. Menda ste si to zaslužili.
Starček razlaga naprej: "Imel bi več dejanskih težav in manj namišljenih." Devetdeset odstotkov tistega, s čimer si belimo glave, se sploh ne zgodi, pa se s tem vseeno trpinčimo. Zato pa so zavarovalnice najbogatejša podjetja v Ameriki. Zavarujejo vas za vse mogoče stvari: za primer, da bi se na vas zrušil obok, in za primer, da bi kdo hotel postaviti obok proti vaši volji.
Potem pravi: "Glejte, bil sem eden tistih ljudi, ki se v življenju zavarujejo pred vsem in ki mislijo, da živijo pametno in zdravo, uro za uro, dan za dnem. No, saj sem imel tudi lepe trenutke, a bi jih ustvaril veliko več, če bi imel priložnost še enkrat živeti. Pravzaprav bi imel samo lepe trenutke, drugega za drugim."
Če še ne veste – iz te snovi je sestavljeno življenje, obstajajo samo trenutki. Ne zapravljajte sedajev.
"Bil sem eden tistih, ki ne gredo nikamor brez toplomera, termovke, ustne vode, dežnega plašča. Če bi lahko še enkrat potoval skozi življenje, bi potoval manj obtežen."

Nekoč je Buda izrekel tole globoko misel: "Čim manj stvari imaš, tem manj ti je treba zanje skrbeti." Vsi se s tem strinjamo: Seveda, saj to je čista resnica! Vseeno pa zbiramo ter kopičimo in kopičimo stvari. V omarah se nam nabirajo predmeti, ki jih nismo uporabljali že leta in leta. Posoda, ki jo je prinesla tega Matilda za praznovanje pomladi – stran z njo! Saj to je žalitev za izdelovalca – hraniti posodo v omari?! Uporabljajte jo, zato so jo naredili. Nič ni za vedno!

Čisto na koncu pa je starček še rekel: "Če bi lahko še enkrat začel znova, bi začel spomladi prej hoditi bos in čevlje bi spet obul šele jeseni. Več bi se vozil z vrtiljakom, vstajal bi ob zori in se veliko igral z otroki. Žal nimam te sreče, da bi lahko še enkrat živel svoje življenje."

Nihče med nami ne ve, kaj se bo zgodilo, vsi pa vemo, kaj se dogaja sedaj. To darilo nam pošiljajo bogovi in če se želimo zanj oddolžiti, moramo presneto paziti, kako ravnamo z njim.
Življenje je v vaših rokah. Povsod in vedno lahko, če le hočete, izberete veselje. Lahko pa izberete in vidite obup povsod, kamorkoli se ozrete. Vse je vaše. Zakaj nekateri ljudje vedno opazijo modro nebo in zeleno travo, ljubke cvetlice in prijazne ljudi, medtem ko je drugim tako težko zagledati karkoli lepega? Kazantakis je rekel: "Vzemite čopič in barve! Naslikajte si raj in vstopite vanj!" Ni važno, če so vaše barve ta trenutek žalostne, vsak hip se lahko odločite za drugačne.

In še moja sklepna misel:
Rad bi dosegel, da bi se naučili graditi nove mostove, ki bi vodili k norosti. Sit sem zdravega načina življenja, posebno še takega, kot si ga določamo sami. Ko sem v slovarju iskal opredelitev norosti, sem med drugim našel tudi naslednje izraze: ekstaza, navdušenje in smeh (kar sami si poglejte, če mi ne verjamete!). Zaskrbljen sem, ker se mi zdi, da smo družba, odvisna od konzerviranega smeha. Oseba na TV-ekranu nekaj pove ali naredi in v ozadju se sliši salve smeha. Jaz pa sedim in se čudim: Je z mano kaj narobe? Meni se to sploh ne zdi smešno! Spominjam se, da je bila naša hiša vedno polna smeha - smeha iz dna srca. Ljudje so se dobesedno valjali od smeha in se tolkli po kolenih. Tega ne vidim več. Emily Post pravi, da se za lepo vzgojeno žensko v naši družbi ne spodobi, da se smeje. Dovoljeno ji je samo sramežljivo hihitanje. Škoda zanjo! Naj se kar hihita! Vi pa se smejte! Tako malo vemo o ekstazi. Neprestano govorimo o vzpodbujanju entuziazma. Vse skupaj je naravnost komično.

Moj budistični učitelj je uporabljal besedo zamaknjenost; povejte, ali vas ne zadane naravnost v bistvo. Zamaknjenost! Tudi to je vaša človeška pravica; skupaj z bolečino, obupom, skrbjo. Vso pravico imate, da doživite zamaknjenost, preden umrete. Nekateri ste že spoznali veliko veselje, ekstazo; kaj pa zamaknjenost? Assagioli pravi v svojem delu o psihosintezi, da mnogi naši problemi izhajajo iz naše vklenjenosti v rutino, neskončno rutino. Iste stvari počnemo na enak način dan za dnem, dokler se ne začnemo na smrt dolgočasiti. Pravi: "Prekinite rutino! Prekinite stare navade!" Razmislite o tem! Večinoma res rutinsko živimo svoja življenja iz dneva v dan: vstajamo na isti strani postelje, odidemo v kopalnico, vzamemo zobno pasto, jo iztisnemo na krtačko se pogledamo v ogledalo in zagodrnjamo "O, bog!" Nato se spravimo pod tuš, spijemo kavo in vedno zapustimo stanovanje skozi ista vrata. Vsaj enkrat samkrat se zjutraj splazite na drugo stran postelje čez svojega partnerja. Hej, kaj pa ti je? Nič, odločil sem se spremeniti življenje!
Ali pa na stežaj odprite okno, skočite na vrt in v pižami sedemkrat tecite okrog hiše. "Kaj pa počneš?" "Kaj ne vidiš, tečem!" vzkliknite radostno. Ko se zjutraj zbudite, recite svojemu partnerju: "Kaj, ko bi šla danes na zajtrk nekam ven?" Verjetno boste deležni naslednjega odgovora: "Kaj se ti je zmešalo?" Vi pa kar vztrajajte: "Nikakor, ne, zares pojdiva!" Videli boste, kakšen čudovit dogodek je lahko tak zajtrk.

Pa še zadnji most: vse mostove je treba graditi z ljubeznijo. Najlepše je to opisal Thornton Wilder, ko je rekel: "Imamo svet živih in svet mrtvih; most med obema je ljubezen. Edini način preživetja in edini smisel!"

Zapustil vas bom s tem: Če v Indiji koga srečaš ali se od njega poslavljaš, skleneš roke pred sabo in rečeš Namaste! To pomeni: Klanjam se vesolju, ki domuje v tebi! Klanjam se prostoru v tebi, kjer sva eno, kjer se srečava ti in jaz na istem mestu v sebi. Namaste!



Vir:
Leo F. Buscaglia
Živimo, ljubimo in se učimo (Living, loving and learning)
(Prevod: Nadja Flajs; Ljubljana: Znanka, 1996)