The Great Dictator (1940) - Charlie Chaplin - Final Speech - Music: Hans Zimmer - Time (English Subtitles)

--

Omelet Muffins

Sestavine:

- 4 jajca
- 1/4 skodelice mleka
- 1/2 čajne žličke pecilnega praška
- 1/2 čajne žličke olja
- sol in poper
- nariban sir
- najljubši nadev (npr: čebulo, papriko in na kocke narezano šunko)


Priprava:

- pečico segrejte na 190 stopinj
- v ponvi popecite najljubše sestavine za nadev. Npr: čebulo, papriko in na koščke narezano šunko
- z oljem namažite vdoobine v pekaču za muffine
- napolnite vsako vdolbino s kuhanimi sestavinami nadeva
- po vrhu posujte nariban sir
- zmešajte jajce, mleko, pecilni prašek, olje ter sol in poper
- prelijte zmes čez nadev in sir - skoraj do robu vdolbine (do približno 4/5)
- pečite na 190º C približno 20 -25 minut
- vzemite iz pečice in pustite počivati približno 5 minut preden postrežete




--

Ko govorimo o ljubezni

 

Samo eno uro so nam odmerili, zato je najbolje, da kar začnemo. Zdi se mi čudovito, da bo to predavanje prenašala tudi satelitska televizija.^[1] Vi in jaz skupaj! Preden se razvnamem, mi dovolite, da slečem svoj novi suknjič, saj ste ga zdaj tako in tako že vsi videli.

Pred kratkim sem od svojega soseda zvedel, da imajo v majhni cerkvici v naši soseščini enkratne duhovne vaje. Povabil me je, naj se jih kdaj udeležim. Takoj sem bil za to in skupaj sva se odpravila tja. Komaj sva odprla vrata cerkvice, že so naju vsi toplo pozdravljali. Prijemali so me za roke, me trepljali po ramah in me božali po laseh. Pa še niti dobro nisva vstopila! Potem so naju povabili naprej. Bilo je veliko petja, sprehajanja, celo plesali so - prava veselica. Zabava je dosegla vrhunec, ko je vstal duhovnik in spregovoril:
 "Prijatelji, danes bomo poslušali brata Johnathana. Govoril bo o veri."
Brat Johnathan je vstal. Bil je droban človek, visok komaj kaj več kot meter in pol. Malo je pomolčal, sklenil roke in začel:
 "Vera, vera, vera, vera, vera, vera."
Potem se je spet usedel! Duhovnik se je dvignil in na obrazu mu je sijal širok nasmeh, ko je spregovoril:
"Hvala ti, brat Johnathan, za čudovito pridigo o veri."
 Pomislil sem, da se bom nekega lepega dne spametoval in bom, ko bom spet imel predavanje, tako kot danes tukaj, lepo vstal, sklenil roke in rekel:
"Ljubezen, ljubezen, ljubezen, ljubezen, ljubezen, ljubezen!" in nato odšel domov!
To bo eden najlepših večerov mojega življenja. Vendar danes še nisem dovolj pripravljen na kaj takega, zato vam bom to, kar je tisti možiček povedal v eni sami minuti, razlagal eno uro.

 Prav zaskrbljen sem, če pomislim, da smo vsi potrebni ljubezni, da vsi hrepenimo po njej, a je je kljub temu tako malo opaziti okrog nas. Obiskoval sem tečaj terapije z otroško igro. Pomagal naj bi majhnim otrokom. Odrasle lahko zdravimo s pomočjo jezika, z njimi se pogovorimo o zdravljenju, otrokom pa je igra bolj domača pot. Zbereš jih v sobi, razdeliš jim različne igračke in rečeš:
"No, pa Poglejmo! Pogovarjajmo se tako lepo skupaj in pomagajmo drug drugemu."
In igra steče. Dodeljena mi je bila majhna deklica, ki je imela čustvene težave. Prej še nikoli nisem delal s tako majhnim otrokom - bilo ji je komaj pet let. Delala je neverjetne reči. Hvala bogu, da smo le začeli spoznavati, da se že dojenčki v zibelkah zavedajo dogajanja okrog sebe. Danes se pogovarjamo o velikih stvareh, kot na primer o "stimuliranju otrok". Naše ljube mame so vse to vedele in znale že zdavnaj. Pestovale so svoje otroke, jih ljubkovale, zibale in nosile po rokah, jih metale v zrak brez sleherne bojazni, da bi tako utegnile razvaditi svoje otroke.

 Kakorkoli že, Lelani je imela za sabo pet nesrečnih let in njena igra me je začela že po nekaj dneh skrbeti. Kepice gline je oblikovala v majhne možiclje, podobne sneženim možem. Ko jih je dokončala, je po vsakem udarila, ob tem pa zavpila:
"Mami!"
 Potem je naredila novega in ga takoj uničila: pof! in "Očka!"
Tako je opravila z vso svojo družino - vse je pomečkala. Nazadnje je od mene zahtevala, naj vse to naredim tudi jaz. Veste, bil sem zagrizen otroški terapevt in sem se resnično trudil za te otroke, čeprav sem bil zadolžen samo za poročanje o poteku terapije. Moral bi samo poročati, da je Lelani pomečkala svojo mamo. Nisem mogel ustreči njeni želji. Ker sem se čutil nekako vpletenega, sem jo vprašal:
"Lelani, kako to, da uničuješ vse ljudi, ki jih imaš rada?"
Pogledala me je skoraj brezizrazno, kot bi hotela reči Cepec!, in mi odgovorila:
"Ker mi ti ljudje ves čas povzročajo bolečino."
Petletni otrok!
 Zagrizen, kot sem bil, sem nadaljeval:
"Toda jaz te imam rad in ti ne povzročam bolečine."
Odvrnila je:
"Ja, ampak ti si nor."
Komaj pet let stara je spoznala, da je ljubezen lahko boleča. Komaj pet let stara, pa je že prišla do sklepa, da si po vsej verjetnosti nor, če ljubiš brezpogojno. Od takrat sem odraslim poslušalcem odpredaval že marsikatero uro in zdi se mi, da smo tudi danes precej blizu temu, da vam dam lekcijo.

Pozvoni telefon in dvignem slušalko:
"Zdravo!"
Človek na drugi strani žice reče:
"Hej, Buscaglia, kje je pravzaprav tisto, čemur ti praviš ljubezen? Živim v majhnem stanovanju v Melroseu in sem grozno sam. Ne znam in ne upam se izkopati iz tega. Kje naj najdem to tvojo ljubezen?"
 Prav nič težko mi ni stopiti do tega človeka. Usedem se in mu rečem:
"Pa se malo pogovarjajva o ljubezni."
Ni mi težko. Če pa mislite, da sem zaradi tega nor, je to čisto redu. Če me imate za norega, mi dajete s tem veliko prostora za delovanje. Ljudem, ki jih imamo za nore, marsikaj dopuščamo in jim veliko dopuščamo. Danes bi rad z vami delil nekaj malo manj norih idej o ljubezni, ki se dotikajo mene, in idej o upanju, ki se dotikajo vas.

Ne dovolite, da bi vas ljubezen obšla! Ljubezen je nekaj čudovitega. Vedno rad povem, kako všeč mi je misel, da nam je z rojstvom podarjen ves svet. Nekako nelagodno pa se počutim, ker vem, da le malo ljudi to darilo sploh odpre. Strgajte trakove! Odprite škatlo! Saj v njej ni nič drugega kot ljubezen, čarobnost in življenje in sreča in sanje in bolečina in solze. Vse to so samo sestavine darila, ki je vaša človečnost. Ne samo tiste stvari, ki osrečujejo - Hočem biti srečen vse svoje življenje! - ne, tudi veliko bolečine in solza je notri, veliko solza. Veliko čarobnosti, veliko sanj, veliko zmede. Toda tako je tudi prav. Življenje je tako. Življenje je vznemirljivo. Zakopljite se v svojo škatlo, in nikoli se ne boste dolgočasili!

 Srečujem ljudi, ki mi govorijo:
"Živim za druge. Rad imam ljudi in razdajam ljubezen. Čisto zares verjamem v ljubezen. Vživel sem se v to vlogo!"
 Potem pa isti ljudje vpijejo na natakarico:
"Kje je moja voda?"
Vaši ljubezni bom verjel, ko mi jo boste dokazali s svojimi dejanji. Verjel vam bom, ko boste razumeli, da drug drugega v vsakem trenutku učimo ljubezni. Ko se vprašate "Ali učim prav?" in si odgovorite pritrdilno, pojdite malo okrog in se poslušajte, kolikokrat rečete "Ljubim", namesto "Sovražim". Zadovoljni? — Super!
 Tako dolgo se že ukvarjam s tematiko ljubezni, da sem prebral in prelistal že na stotine in še več psiholoških in socioloških študij. Spraševal sem strokovnjake, ki naj bi res veliko vedeli o tem, in poskušal dognati, koliko vemo o ljubezni. Pa sem ugotovil, da je ljubezen komaj kje omenjena. Takšen pomen pač pripisujemo ljubezni. Bilo je prav smešno, ko sem napisal knjigo Ljubezen in jo predal založniku. Rekel mi je, da bom najbrž moral spremeniti naslov. Prepričan je bil, da je bil tak naslov že zdavnaj kdaj uporabljen. Prosil sem ga:
"Vsaj poskusi; bomo videli, kaj se bo zgodilo."
 Poskusili smo in dobil sem avtorske pravice za Ljubezen. Obstajale so knjige z naslovi Ljubezen in sovraštvo, Ljubezen in sla, Ljubezen in strah, Veselje in moč ljubezni, do tedaj pa ni še nihče pomislil na čisto preprost naslov L-J-U-B-E-Z-E-N. Pa tako lepa beseda je to. Beseda brez omejitev. Kaj beseda— pojem brez omejitev!

 Kakšen je človek, ki ljubi? Človek, ki ljubi, ima najprej rad sebe. Kadarkoli to povem, vselej imajo ljudje pomisleke: že res, najbrž ima prav - pa vendar temu ne sledijo. Dokler ne boste vzljubili samega sebe, ne boste sposobni ljubiti koga drugega. Wiesel, izreden pisatelj židovskega rodu, je napisal čudovito knjigo z naslovom Goreče duše, v kateri zapiše:
 "Ko bomo umrli in šli v nebesa in se tam srečali s svojim Stvarnikom, nas ne bo vprašal, zakaj nismo postali Preroki. Tudi zakaj nismo našli zdravila za to in ono, nas ne bo vprašal. V prelestnem trenutku srečanja nas bo vprašal, zakaj se nismo izoblikovali."
 To je naša prva odgovornost. Čemu naj bi sicer bila namenjena vsa ta različnost? Vsi smo različni. Vsakdo lahko prispeva nekaj, česar ne more prispevati nihče drug. Kaj ni to dovolj velik razlog, da se navdušite zase? in da si še porečete: Moj bog, ugotoviti moram, v čem je moja posebnost!

 Ko to omenim svojim študentom, rečejo:
"Jaz? Le kaj lahko prispevam jaz?"
No, če sami ne verjamete, da lahko, in če poslušate tiste, ki vam trobijo, da ste nesposobni, se boste zlahka prepričali, da res niste nič posebnega. Ne vem, zakaj nam ljudje vedno jemljejo pogum, namesto da bi nas vzpodbujali k oblikovanju samega sebe. Če se gradimo, lahko s tem obogatimo tudi druge in jim tako damo nekaj, česar sicer nikoli ne bi dobili. Prepričan sem, da sem postavil rekord v objemanju in da ga še vedno držim. Ali veste, da niti dva človeka ne objemata na enak način? Poznam take, ki objemajo nežno, da kar plavaš v njihovem objemu. Potem so taki, ki te zgrabijo: aaaahrrr! Nekateri te tolčejo po hrbtu: bum! bum! bum! Potem so še rahločutneži, ki v tvojem objemu kar zginejo od samega zvijanja. Nikar me ne prepričujte, da lahko objemanje postane dolgočasno.

 S spoznavanjem samega sebe, z razvijanjem, z ugotavljanjem, kdo sploh ste in kakšen naj bi bil vaš prispevek, boste imeli v življenju največ težav, pa čeprav bi jih s tem morali imeti najmanj. Posvetite se torej temu procesu nastajanja, da se boste potem lahko razdajali, kajti edini razlog posedovanja leži v razdajanju. Najbolj čudovita lastnost našega jaza je njegova neoprijemljivost. Kar ostane za nami, se ne da otipati. V tem je ves čar. V tem je ves pomen. To je to, kar ste. Če vam bo to uspelo, boste s svojo zapuščino osrečili vse, ki se jih bo vaše življenje dotaknilo. Bogatejši bodo. Treba pa se bo trdo bojevati.

 Pod krinko ljubezni pogosto nastopa izsiljevanje, ker ponujamo ljubezen, a zanjo postavljamo pogoje. Rada te bom imela, če boš imel dobre ocene v Šorn Rad te bom imel, če boš pridna in boš delala tako, kot bom jaz hotel! Tolažim se z upanjem, da vendarle obstaja na svetu kakšen človek, ki zna reči preprosto:
"Ljubim te. Vedno te bom ljubil!" - tako bi moralo biti v vsaki družini. Robert Frost je nekoč rekel: "Dom je kraj, kjer te bodo sprejeli lepo, kadarkoli se tam pojaviš."
Preprosto in brez očitkov: Kaj ti nisem govoril?, Tega ne bi smel narediti! Mama in oče bi storila veliko bolje, če bi na rane položila obliže z besedami: Sedi! Pomagali ti bomo. Poskusi še enkrat. 

 Vsaj en človek! Saj ne zahtevam preveč. Bodite ta človek nekomu drugemu. Sprejmite, če vam bo to kdo ponudil, in si zapomnite, da je enako težko sprejemati kot dajati. Nekateri med nami celo veliko laže dajejo, kot sprejemajo.

 Tako! Najtežja bitka v vašem življenju bo bitka za vaš lastni jaz. Do konca življenja bo trajal ta boj, ker se bodo drugi trudili, da bi lahko po mili volji razpolagali z vami, kar bi jim seveda zelo ustrezalo. Če se vdate in izdate svoj jaz, vam ne preostane prav nič več. Nasprotno pa, če zberete vse svoje delce in jih držite skupaj, postanete resnični vi. Šele takrat, ko vam bo to uspelo, boste lahko rekli:
"Sem. Postal sem jaz. Ljubim, ker vam dajem vse, kar sem; ne skrivam se v megli. Dajem se brezpogojno!"
 Čudovito je, če znaš reči to, zato tega nikar ne zamudite. Ne zamudite sami sebe! Nekje na dolgi črti življenja se srečajte s svojim jazom. Sezite si v roke in recite:
"Zdravo! Kje hudiča pa si bil vsa ta leta? No, zdaj, ko sva se srečala, lahko pot nadaljujeva skupaj"  Videli boste, da vašemu jazu ne bo nikoli konca. Vaši skriti potenciali so brezmejni. Doslej še nikomur ni uspelo postaviti meja človeškim potencialom.

 Lahko se naučite dotikati se na čisto nov način. Vaš pogled naj bo drugačen od vseh ostalih. Prisluhnite! Slišali boste stvari, ki jih ni slišal še nihče. Predajte se nikoli občutenemu. Svoj jaz oblikujte čisto po svoje. Ko boste vse to opravili, se boste zavedeli, da ste šele na začetku. Vedno več in več in še in še se vam bo odpiralo — bogatenje in razdajanje. Kako fantastično! Ko pridete na nebeški prag in vam zastavijo vprašanje:
"Ste izoblikovali svoj jaz? Ste bili vi?", glejte, da boste lahko odgovorili:
"Sem. Uspelo mi je!"

 Peljal sem se z letalom. Veliko potujem in rad imam letališča. Nekateri jih ne marajo. Jaz ne maram vožnje do letališč, a letališča obožujem, ker se tam naučim o obnašanju med ljudmi več kot kjerkoli drugje. Opazujte ljudi in ne boste se dolgočasili. Nikar se ne ukvarjajte s podatki o odhodih in prihodih letal na oglasni tabli, raje sledite dogajanju okrog sebe, dinamiki resničnega življenja. Ko sem se vkrcal v letalo, sem dobil prostor poleg nekega mladeniča, o katerem bi lahko zatrdil, da mu na vsem svetu nič ne manjka. Namenjen je bil na univerzo v Kolorado. Začela sva se pogovarjati. Vsaka druga njegova beseda je bila jaz ali mene:
"Tega jaz ne maram!",
"Mene šola dolgočasi, to je za dekleta!",
"Smrdljivi profesorji me že ne bodo...",
"Jaz se požvižgam na ves sveti",
"Amerika potrebuje mene, ne jaz nje!".
 Naposled sem ga kot tipičen zagovornik permisivne vzgoje, kar pač sem, prekinil:
"Daj, utihni že enkrat! A se sploh zavedaš, kaj blebetaš? Ali veš, kolikokrat si na razdalji zadnjih petstotih milj izrekel jaz in mene? Kje pa smo mi in nas, a?"
 Nekaj časa je molčal in me debelo gledal, potem pa vprašal:
"Kdo ste vi?"

Čisto nekaj drugega se mi je primerilo lani na letališču O'Hara, kjer nas je popolnoma, ampak res popolnoma zametlo in smo obtičali na njem dva dneva in dve noči. Takole je bilo: naše letalo je bilo zadnje, ki je dobilo dovoljenje za pristanek; takoj nato so objavili, da ne le da ne moremo nadaljevati poleta, da celo letališča ne moremo zapustiti, ker zunaj divja silen snežni metež. Obtičali smo na letališču. Rekli so nam še, da je vsa hrana zastonj, in odprli vse okrepčevalnice. To so bila nebesa! Kljub temu pa so se med nami našli ljudje, ki so vpili na stevardese:
"Spravite me s tega letališča, nujno moram priti v Cincinnati!"
 Gledal sem obraze teh ljudi. O, fant! Kaj bi dal, da bi jih lahko spravil v Cincinnati, samo da mi jih ne bi bilo treba več gledati.

 Medtem ko so se ti zahtevneži drli in zahtevali, naj se jih spravi z letališča, je neka čudovita ženska pristopila k materam z otroki:
 "Dovolite, da jaz malo popazim na vaše malčke. Vedno sem si želela postati vzgojiteljica. Igrali se bomo otroški vrtec. Pripovedovala jim bom pravljice, ve pa si medtem v miru privoščite prigrizek in pijačo."
 Morah bi videti to dekle, kako je sredi tistega vrveža zbranim otrokom pripovedovala pravljice. Vse to se je dogajalo v istem snežnem metežu, sredi istega letališča, v isti situaciji. Kakšna je bila razlika med človekom, ki je razsajal, in mladenko, ki je na hitro ustanovila otroški vrtec? V izbiri! Vsa razlika je bila v izbiri. Nepričakovana, čudovita, osebna odločitev: razumem vas; želim vam pomagati, ker bo to tudi moje osebno zadovoljstvo. V tem je bistvo. Saj razumete? Lahko naredimo tudi škodo, če samo dajemo, dajemo, dajemo... Nekateri to že veste. Včasih darujemo največ in najboljše, če se zadržimo. V tem konkretnem primeru pa — čudovito! Dati, deliti! Ker imaš kaj dati. Odločiš se, da se boš ta trenutek razdal v celoti in s tem drugim olajšal življenje.

 Bil sem eden tistih srečnežev, ki jim je bilo dano videti tibetantskega dalajlamo, potem ko je okreval po hudi bolezni. Želim si, da bi tega človeka lahko doživeli tudi vsi vi. Se spominjate, da smo govorili o veri: vera, vera, vera! Prišel je na oder in se ozrl po ljudeh, zbranih v svetišču. Prostor je bil prepoln. Od topline njegovega pogleda smo se kar raztopili. Če sploh je na svetu kdo, ki bi lahko bil zagrenjen, če sploh kdo na svetu ima pravico biti zagrenjen, je to zagotovo on. Veste, kaj je rekel? Rekel je:
 "Naša največja in najbolj pomembna dolžnost je pomagati drugim." Potem je malo pomolčal, se rahlo nasmehnil in dodal:
 "In, prosim, če jim že ne moremo pomagati, jih vsaj prizadeti ni treba."
 Če bi si vsakdo med nami nocoj lahko priznal, da v sebi nima sposobnosti ali moči, da bi pomagal drugim, da tega pač ne more storiti, da pa obljublja sam sebi, da ne bo nikoli nikogar prizadel, vsaj ne namenoma moj bog, kakšen posvečen kraj bi to bil!

 Vsakokrat, ko začutite, da se v vaši notranjosti kopiči zloba, si usta pokrijte z dlanjo! Sčasoma vam bo to prešlo v navado in si ust sploh ne bo treba več pokrivati, ampak si boste dlan samo zamislili. Nazadnje pa niti to ne bo več potrebno. Tako se stvari odvijajo, če je človek pozitivno usmerjen: pozitivno rodi pozitivno. Ko to poslušamo, nam gre na smeh, res pa je, da so ljudje, ki ljubijo, povsod priljubljeni. Včasih se nam zdijo malo trčeni, a smo vseeno veseli, če so v bližini. Lepo je, če znaš biti odprt, saj le tako lahko sprejemaš od sveta, ki te obdaja in v katerem odseva tvoja pozitivna slika. Samo tako lahko opazujemo samega sebe in spremljamo svojo osebno rast.

 Ko se z nekom zbližaš, postaneš nekaj več. Ko se oba zbližata še z drugimi, postajamo vsi skupaj še več. Ali se tega sploh zavedate? Če te sprejmem v svoje življenje, imam naenkrat štiri roke namesto dveh. Dve glavi. Štiri noge. Veselje lahko doživljam dvojno. Seveda so tudi solze obilnejše, vendar bom poleg tebe, ko boš jokal, in ti boš ob meni, ko bom jokal jaz. Nikoli ne bi smel nihče jokati sam!

 Tudi umirati ne bi smel nihče sam. Ste vedeli, da lahko v Los Angelesu za borih sedem dolarjev in pol najamete osebo, ki sedi ob vaši bolniški piostelji samo zato, da ne bi bili sami, ko pride mrt? To je vendar odvratno! Če se znajdete na robu življenja in vse do tedaj niste uspeli pridobiti nikogar, ki bi vam stal ob strani, ko umirate, se morate resnično zamisliti nad seboj in svojim življenjem. Nihče ne bi smel umirati sam. Če hočete takrat imeti koga ob sebi, morate tvegati že prej in se odpreti. Naučite se spet zaupati ljudem!

 Všeč mi je zgodbica o človeku, ki se pelje z avtom navkreber. Cesta je ozka in se strmo vzpenja. Pripelje do mesta, kjer cesta zelo ostro zavije. Tik pred ovinkom mu nasproti pripelje ženska. Gume zacvilijo, ženska se nagne skozi okno in na ves glas zakriči:
"Prašič!"
Človek ogorčen zavpije nazaj:
"Kako si drzneš, ti svinja!" zapelje v ovinek in se zaleti ... v prašiča.

 Ne verjamemo ljudem, ki nam hočejo dobro!

 Poskusite se kdaj vključiti v kolono vozil na avtocesti v Los Angelesu. Sedim v svojem avtu in opazujem voznike, ki mi s svojimi odločnimi obrazi sporočajo: Crkni, Buscaglia! in brnijo naprej: Zum! Zum! Zum!
 Prav smešno se mi zdi, ko opazujem reakcije voznikov, ko sam zmanjšam hitrost in omogočim čakajočim, da s stranske poti zapeljejo v kolono. Meni se nikoli tako zelo ne mudi, da jim ne bi utegnil namigniti: Izvolite! Veste, da mi ne verjamejo? Kar topijo se: Jaz? Mene spuščaš naprej? Čisto zares? Polepšam jim dan. Nekdo jim je dal prednost!

 Ko se odpremo, ko tvegamo in zaupamo ljudem, postajamo človeški. To zgodbo sem povedal že velikokrat in celo pisal sem že o tem. Navdaja me s tako radostjo, da še vedno rad govorim o tem. Svojim študentom nalagam precej tako imenovanih prostovoljnih obveznosti. Mnogi med vami nekatere že poznajo. Ena od takih prostovoljnih obveznosti je, da vsak naredi nekaj za koga drugega. Včasih me vprašajo:
 "Kaj pa misliš s tem nekaj za koga drugega? Kaj bi to lahko bilo?"
 Ko slišim tako vprašanje, me prime, da bi človeku stisnil vrat: Kaj naj bi to bilo?! 

 Eden takih - ime mu je Joel - je prišel k meni. Sedaj je že slaven, ker sem njegovo zgodbo povedal že ničkolikokrat. Zgodba mu je všeč in dovolil mi je, da jo pripovedujem. Torej, vprašal me je:
 "Kaj naj bi to bilo? Kaj lahko jaz naredim?"
Povabil sem ga:
 "Pridi sem, Joel! Poglej, v bližini naše univerze je rehabilitacijski center in vsakdo med nami bi ga moral kdaj obiskati. Če hočeš videti svojo prihodnost, obišči rehabilitacijski center!"
 Peljal sem ga v dom, kjer je po posteljah poležavalo veliko starčkov v oguljenih haljah in topo strmelo v strop. Senilnost ni rezultat starosti, nastopi zaradi pomanjkanja ljubezni in občutka nekoristnosti. Dokler se boste počutili koristne, se ne boste postarali. Ne zanašajte se na druge! Naslonite se nase! Ostanite aktivni! Poiščite si delo! Delo s smislom. Ko boste proslavljali svoj stosedemdeseti rojstni dan, boste rekli: 

"Buseaglia je imel prav."
 Kakorkoli že, vstopila sva v ta dom, fant se je ozrl okrog sebe in vprašal:
 "Kaj naj hi jaz počel tukaj? O gerontologiji nimam pojma."
 "V redu," sem rekel. "Ali vidiš tisto staro gospo tamle? Stopi k njej in jo pozdravi!"
"Je to vse?"
"To je vse!"

Gospo mi je poslal sam Bog! Fant je stopil k njej in jo pozdravil:
"Mhm, živjo!"
Pogledala ga je nekako sumničavo in vprašala:
"Ali si moj sorodnik?"
Odgovoril je:
"N..n..ne, nisem sorodnik."
"Dobro," je rekla ženička, "svoje sorodnike sovražim. Sedi, sinko."

Usedel se je in začela sta se pogovarjati. O bog, kaj vse mu je pripovedovala! Saj vam ves čas govorim, da ne smemo zanemarjati svojega življenja, ker bomo prej ali slej za to plačevali račune! Ta ženička je vedela povedati toliko čudovitih stvari o življenju in ljubezni, o bolečini in trpljenju; celo o bližajoči se smrti, s katero je sklenila nekakšen mirovni sporazum. Žal se doslej ni nihče potrudil, da bi ji prisluhnil. Joel je starko obiskoval enkrat na teden in kmalu so vsi v domu njegovemu obisku rekli Joelov dan. Ko je prišel, so se okrog njega zbrali vsi starčki. Veste, kaj je naredila ta čudovita ženica? Prisilila je svojo hčerko, da ji je prinesla čedno domačo haljo. Tako je vsa lepo urejena in v svileni halji z globokim izrezom pričakala Joela. Uredila si je tudi lase, kar prej ni naredila že celo večnost. Čemu bi si urejala lase, če pa tega nihče ne opazi? V domu te nihče še pogleda ne. Tu te samo odpravijo. Komu pa je pogodu, da ga odpravijo? Nihče ne mara, da se z njim ravna kot s predmetom. Kako drugače je, če te kdo pogleda in reče: Živjo, Buscaglia, kako si kaj danes? Sploh še, če opaziš, da ga to tudi resnično zanima!

 Ob Joelovih dneh so se začele dogajati čudovite stvari. Lahko rečem, da sem doživel enega najbolj zmagoslavnih trenutkov v svoji učiteljski karieri, ko sem lepega dne stopil na univerzitetno dvorišče in tam zagledal Joela, ki so mu kot Pied Piperju (lovec na podgane iz Hamelina) sledili starčki, kakih trideset jih je bilo. Zadovoljno so podrsavali proti nogometnemu igrišču. Kaj naj bi to bilo? Poglej okrog sebe! Kaj lahko storiš? Ob tebi je človek, ki si želi tvojega dotika. Prepirljivi prodajalki povej, da je čudovita! Kaj lahko storiš? Nič bombastičnega ni treba narediti.V drobnih pozornostih se skrivajo zakladi. V majhnih stvareh, nanizanih druga na drugo!

 Sedaj vam bom prebral odlomek iz zadnje knjige Elisabeth Kiibler Rossove z naslovom "Smrt — zadnja stopnja rasti". Tako pravi:
 "Nadvse pomembno je spoznanje, da moramo živeti humano, se zazreti vase, poiskati izvor miru, razumevanja in moči, ki ga imenujemo lastni jaz in na tem graditi, če hočemo v celoti zvedeti, kdo smo in kaj se bo zgodilo, ko umremo. Šele potem (beseda je namenoma poudarjena!) se lahko odpremo drugim z ljubeznijo in pristopnostjo ter jih potrpežljivo vodimo z mislijo na tisto, kar bomo morda dosegli skupaj."

 En sam tega ne more narediti. Za kaj takega sta potrebna vsaj dva. Štirje vidijo vse skupaj še bolj natančno. Če se združimo vsi, ki smo danes tukaj, pa bo naša predstava še boljša.
 Ker hočemo biti odprti in razdajati ljubezen, se moramo osvoboditi izpod suženjstva besed. Tiranije besed. Besede so pasti. Še preden smo dovolj stari, da bi si ustvarili svoj slovar, se naučimo besed drugih ljudi in se ujamemo v njihove pasti. Drugi nam povedo, koga je treba sovražiti, koga smemo ljubiti, kaj je pomembno in zakaj je pomembno. Same besede! Mi pa jim verjamemo. Še vedno jim verjamemo.

 Veste, besede vam prikličejo na dan vse mogoče stvari. Menda ne mislite, da je to samo možganska vaja? Neumnost! Vsakokrat, ko slišite besedo, slišite razlago iz slovarja in ob tem v sebi tudi nekaj občutite. Razmislite o tem! Komunist. Katolik. Žid. Vidite? Zamorec. Mestic. Kakšne občutke vam vzbudijo te besede? Takšne, kot so vam jih nekoč, davno vsadili in ste jih brez razmišljanja uskladiščili, ne da bi jih kdajkoli pozneje ponovno opredelili. Vse prepogosto so v njih nakopičeni sovraštvo, predsodki in razdiralne moči, ker se pač niste potrudili in tega spremenili.

 Sam sem se tega naučil že zelo zgodaj, ker so bili moji starši italijanski emigranti. V to deželo so prišli praznih rok. Ničesar niso imeli. Nastanili so se v Los Angelesu in ustvarili družino. Marsikdaj nismo vedeli niti, kaj bomo skuhali. Delala sta. Oba sta delala; delala sta noč in dan. To bi morali videti. Naučila sta nas marsikaj o delu in odgovornosti. Nismo posedali in lenarili. Vedno se je našlo kakšno delo tudi za nas. Otroci smo bili enakopravni člani družine. 

 Angleško pa nismo znali. V soseščini so nam rekli "makaronarji" in bali so se, da jim bomo porušili ugled. Spominjam se, da sem komaj kaj znal povedati po angleško, ko sem začel hoditi v šolo; sem pa tekoče govoril italijansko. Znal sem odpeti sedem oper. Otroci v šoli so me kljub temu klicali "makaronar" ali "lah".
 Spominjam se, da sem nekoč vprašal očeta, kaj pomeni "lah" in kaj pomeni "makaronar". Pomiril me je:
"Nič ne maraj, Felice, nič ne maraj! To ne pomeni nič posebnega. Ne smeš dovoliti, da te prizadenejo besede!"
 In vendar so me prizadele. Bolelo me je, ker me niso sprejemali medse. Se več. Veste, kaj se je zgodilo? Šolani vzgojitelji so me testirali in ker nisem znal angleško, so me poslali v razred duševno prizadetih. Še ena lepa oznaka! Znašel sem se v razredu za zaostale otroke in to je bila najboljša šola, kar sem jih kdaj imel. Le malo učiteljev se spominjam, zelo dobro pa se spominjam ene od učiteljic. Bila je velika. Kaj velika — ogromna kot kakšna Brunhilda. Razumete: 180-102-190. Ko se že ravno pogovarjamo o ljubezni! Ona ni delala razlik. Prav malo ji je bilo mar, ali sem makaronar! Približala se mi je in se sklonila nadme. Spominjam se, da sem se kar izgubil v njej. Kako topla je bila! Objela me je, me pobožala, opazila me je ... in, fant moj, kako sem delal, samo da bi ji ustregel. Vse mogoče sem pisal, dokler niso nazadnje ugotovili, da so se zmotili. Premestili so me v dolgčas, ki so ga imenovali redna šola.
 Zelo nas je žalostilo, ker nas naši sosedje niso nikoli obiskovali. Moja starša sta prišla iz majhne, ljubke vasice ob vznožju švicarsko-italijanskih Alp, kjer so se vsi imeli radi in kjer so, če je Felice zbolel, skuhali kurjo juho, šli v cerkev in prižgali svečko za njegovo zdravje. Ko je ozdravel, so naredili veselico za vso vas. Filozofskega vprašanja Ali obstajam? tam niso poznali. Hudiča! Tukaj pa sploh ne vem, kdo so moji sosedje - saj bolj brezbrižni sploh ne moremo biti! Sto kilometrov daleč se vozimo do svojih najbližjih prijateljev. Svojih sosedov pa niti ne pozdravimo. To je naravnost čudno.

 Sedaj vem in vam povem, da so bili vsi tisti ljudje, ki so zmerjali mene in mojo družino, prikrajšani za marsikaj lepega. Ušlo jim je, da je bila moja mama pravi vrač. Poznala je univerzalno zdravilo za vse bolezni: Česen! Veste, kaj je delala? Če je kdo od otrok kljub njenemu česnu staknil prehlad, je skuhala polento. Še vrelo je stresla na razgrnjeno gazo, jo pokapala z olivnim oljem in jo zvrnila na prsi bolnika. Ker nas je ljubila!

 Tudi prepevala je ves čas. Ljubila je opero. Kako je pela! En dan smo bili Carmen, naslednji dan smo bili Traviata... Vsa ta čudovita glasba, veselje, smeh, vsa ta njena hrana! Toliko nas je bilo v družini, da smo morali razmestiti lesene podpore, nanje pa smo položili deske in jih pokrili s prtom, da smo imeli dovolj veliko mizo.

 O, tudi moj oče je imel odlične metode vzgoje. Ni nas spustil od mize, dokler nismo povedali, česa smo se naučili tistega dne. To se nam je zdelo grozno. Ko sva si s sestro v kopalnici umivala roke, sem jo vprašal:
 "Česa si se ti naučila?"
Odgovorila je:
"Še ničesar!"
Pripomnil sem:
"Huda nama prede, če se takoj nečesa ne spomniva!"
Potem smo posedli okrog mize, ki se je šibila pod prekrasnimi jedmi. Že samo njihove vonjave so

spodnašale noge naših sosedov. Oče se je nato nagnil nazaj in si nalil svoj kozarček vina. Privihal si je brke - prav umetelno si jih je oblikoval - in rekel:
"Felice, česa si se danes naučil?"
Zapomnil sem si, kar sem pred kar sem pred nekaj minutami prebral v enciklopediji in zdrdral: "Nepal ima dva milijona prebivalcev..."
On pa se je čudil:
"Toliko?"

 Bil sem še majhen in njegovo čudenje se mi je zdelo prismuknjeno. Spraševal sem svoje sošolce, če morajo tudi oni pripovedovati očetom take stvari. Odgovarjali so mi:
"Svojega očeta komaj kdaj vidim!"

 Potem se je oče obrnil k mami in rekel:
"Rosa, si ti to vedela?"
Mama se je zvonko nasmejala:
"Vraga sem vedela. Saj še tega ne vem, kje je Nepal!"
Prinesli smo enciklopedijo in skupaj ugotovili, kje je Nepal. Kako lepo smo se imeli! Vedno smo si imeli kaj povedati. Še dandanes se mi dogaja, da slišim očetove besede: Felice, česa si se danes naučil?, preden izmučen od celodnevnega dela zlezem med rjuhe. Če se ne morem ničesar spomniti, zaslišim očetov glas: "Enciklopedija!"
Vzamem jo v roke, najdem nekaj novega in potem zlahka zaspim.

 Življenje ni potovanje brez cilja. Tudi ni samo sebi namen. Življenje je proces. Doživljaš ga po korakih: drugega za drugim. Ce je vsak posamezen korak pravljičen, čaroben, potem bo tako vse tvoje življenje. Če boste živeli tako, ne boste podobni tistim ljudem, ki ob smrtni postelji ugotavljajo, da sploh niso živeli. Ker ne boste dovolili, da bi šle stvari mimo vas. Ne glejte ljudem čez ramo. Poglejte jih v oči! Ne govorite svojim otrokom. Vzemite njihove glavice med vaše dlani in se pogovarjajte z njimi! Ne ljubite telesa, ljubite osebo! Lotite se stvari sedaj! Trenutek ne traja. Hitro izginja in nikoli več se ne povrne. Izgubljenih trenutkov nam je potem žal in vzdihujemo za njimi. Prepozno! Še je čas - novi milijoni trenutkov so na poti k nam.
 Neki moj znanec je doživel hud srčni napad. Bil je star dvainpetdeset let. Njegova žena je poklicala hčerko, ki je živela v Arizoni, in ji rekla, naj takoj pride domov. Dvaindvajsetletno dekle je najelo avto na letališču v Los Angelesu in se po avtocesti pognalo naravnost v silovito trčenje, v katerem je izgubilo življenje. Dvaindvajset let ji je bilo. Sedaj je mrtva. Njen oče pa si je opomogel. Dogodkov ne moremo predvideti. To je velika, čudna skrivnost. Edino, kar vemo in kar resnično imamo, je sedanjost. Ne zamudite je! Izrabite jo v celoti, kajti to je ... ljubezen!

 Rad bi sklenil z mislijo, ki sem ji posvetil delo, ki ga še vedno pišem in ki sem mu dal naslov Začetek. 

"Vsak dan se zaobljubim, da ne bom poskušal reševati vseh svojih težav naenkrat. Tudi od vas ne pričakujem česa drugega."

Umirite se —popolni dobrotniki ne morete postati čez noč. Sčasoma morda...

"Vsak dan znova bom poskušal zvedeti kaj novega o sebi in o vas in o svetu, ki me obdaja. Tako bom lahko doživljal vse stvari, kot bi bile pravkar spočete, nove."

Ves čas se spreminjamo. Jutri zjutraj boste drugačni, kot ste sedaj. Že čez nekaj trenutkov, ko boste odhajali domov, po poti, posuti z odpadlim jesenskim listjem, boste drugačni, kot ste sedaj. Ko boste jutri pozajtrkovali, boste za spoznanje drugačni, pa čeprav bo razlika samo v tem, da boste siti.

"Vsak dan znova bom razodeval drugim svojo radost in obup, zato da se bomo bolje spoznali. Vsak dan znova bom spomnil samega sebe, da vam moram prisluhniti in slišati vaše mnenje, poiskati najbolj varno pot, da vam zaupam svoje misli in se pri tem zavedati, da s tem vsi pridobivamo in se razvijamo na stotine različnih načinov. Vsak dan znova bom spomnil samega sebe, da sem človek in da od vas ne smem zahtevati popolnosti, dokler je ne dosežem sam."
(To je še daleč, zato ste lahko povsem mirni!)

"Vsak dan znova si bom prizadeval, da bi se bolj zavedal lepih stvari, ki me obdajajo."

Zavedam se umazanije. Toda, ni samo umazanija, tudi lepota obstaja. Ne dajte se prepričati o nasprotnem. Gledal bom rože. Gledal bom ptice. Gledal bom otroke. Nastavil bom obraz hladnim sapicam. Jedel bom dobro hrano in pri tem užival. Vse to bom delil z vami. Nekaj najlepšega, kar lahko komu rečemo, je: Poglej ta čudovit sončni zahod! 

"Vsak dan znova si bom rekel, da se vam moram odpreti, se vas rahlo dotakniti s prsti. Tega občutka ne bi rad zamudil. Vsak dan znova se bom posvetil bogatenju svoje ljubezni do vas in videli boste, kaj vse bom dosegel."
 Veste, vse bolj sem prepričan, da je edina beseda, ki lahko razloži pomen ljubezni, "življenje". Ljubezen je življenje v vseh svojih porah. Če zamudite ljubezen, zamudite življenje. Prosim, ne delajte tega.


  [1]Predavanje je prek satelita prenašla TV-mreža PBS

Vir:
Leo F. Buscaglia
Živimo, ljubimo in se učimo (Living, loving and learning)
(Prevod: Nadja Flajs; Ljubljana: Znanka, 1996)



--

Nastajanje jaza

Svetovanje je mogoče, vsaj kar se mene tiče, opisati v enem stavku. Ste brali Saint Exuperyjevo knjigo Veter, pesek in zvezde? Če je še niste, vam iz vsega srca svetujem, da to storite. Vedno je čudovita in z leti postaja zame vse lepša.V tej knjigi je poglavje, v katerem Saint Exupery piše o ljubezni tako, kot o njej ni pisal še nihče - s preprostimi otroškimi izrazi. Pravi: "Mogoče pa je ljubezen proces, skozi katerega vas bom vodil, da se boste lahkotno spet vrnili k sebi."

Vedno sem okleval in si nisem upal opredeliti ljubezni, saj se je po mojem mnenju ne da omejiti; ljubezen namreč raste, se lepša in se širi skupaj s človekom. Zato se mi nikoli ni zdelo primerno, do bi jo utesnil v definicijo. SaintExuperjeva opredelitev - "Mogoče pa je ljubezen proces, skozi katerega vas bom vodil, da se boste lahkotno spet vrnili k sebi", pa mi je všeč in verjamem, da je to morda tisto, čemur pravimo učenje.

 Prav gotovo pa je svetovanje proces, v katerem vas ne želim narediti take, kakršne bi vas rad videl jaz, temveč vas želim popeljati nazaj k sebi, k tistemu, kar ste, k vaši izvirnosti in k vaši prvinski lepoti.

Toliko ljudi se trudi, da bi naredili iz nas tisto, kar si žele oni, da čez čas obupamo; tedaj ugotovimo, da je to morda tisto, čemur pravimo prilagajanje. Sveta nebesa! Nikar! Sem ter tja se kdo upre in reče: "Ne, nočem postati to, kar hočete iz mene narediti vi. Sem in ostal bom to, kar sem. Postati hočem jaz!"

Včasih se sprašujem: ne glede na to, kako se upiramo - ali smo res tisto, kar smo, ali pa smo zgolj tisto, kar so nam drugi rekli, da smo? Učitelji in psihologi se zavedamo, da se človečnosti učimo. In kdo so naši učitelji? Najprej so to naši starši, naša družina. Nič več ne moremo kriviti naših staršev in družine, razen če nismo še vedno otroci, saj so starši in družina samo navadni ljudje, kot vsi ostali. Imajo svoje težave. Imajo svoje šibkosti. So močni in so popustljivi. Naučili so nas tisto, kar so znali. Resnično boste odrasli šele takrat, ko boste lahko stopili pred osebo, ki je vaš oče, pred žensko, ki je vaša mati, in rekli: "Veš, kljub vsem tvojim slabostim te imam rad!"

Zadnjič, ko smo zaključevali seminar o ljubezni, je prišel k meni neki moški in dejal: "Rad bi govoril z vami." Odpeljal me je na parkirišče, me objel in stisnil ter začel jokati. Rekel je: "Po dvajsetih letih mi je lastni sin spet rekel: Veš, oči, resnično te imam rad, in vem, da je tako tudi čutil. Saj to sem vedel že prej, toda vi ste ga naučili to povedati." Torej ne moremo več tarnati, da nas niso naučili - za učenje ni nikoli prepozno.

Verjamem v spremembe. Učitelji moramo verjeti v spremembe, se zavedati, da so možne, sicer ne bi učili. Izobraževanje je namreč neprestano spreminjanje. Vsakokrat, ko nekoga učiš, sprožiš spremembo, nekaj se zgodi in pojavi se nov človek. Ne morem razumeti, zakaj ljude bolj ne hlepijo po znanju, saj je to največja avantura na svetu. to je vendar proces nastajanja. Vsakokrat, ko se naučimo česa novega, tudi postanemo nekaj novega. Nocoj bom drugačen, ker sem tukaj. Prevzema me gostoljubje Teksasa. Ne razumite tega kot prilizovanje, jaz nisem človek take vrste.

Danes popoldne sem popolnoma predelal osnutek za današnje predavanje. Prejšnjo pripravo sem vrgel v koš in začel vse znova, saj tisto prej preprosto ni bilo dobro. Medtem ko sem delal, je telefon neprestano zvonil. Ljudje so mi sporočali: "Zvečer se dobimo. Pridite še vi! Smo tukaj, na tem in tem mestu. Se nam boste pridružili? Radi bi se pogovarjali z vami." Pa sporočila na listkih pod vrati! Saj to je fantastično! Povezovanje ljudi, druženje - to je bistvo vsega.

In tako sem se spremenil. Nič več nisem tisti človek, ki je pripotoval danes zjutraj. Nekaj novega sem postal, ker sem nekaj novega doživel z vami. Zaradi tega je učenje tako vznemirljivo in zato ne bi smelo biti nikoli dolgočasno. Vsaka knjiga nas vodi k novim knjigam. Vsakokrat, ko slišimo neko glasbo, nas ta vpelje v tistoč novih zvokov. Poslušajte eno od Beethovnovih sonat ... in izgubljeni boste. Preberite zbirko pesmi, resničjo ji prisluhnite, in je po vas. Na tisoče stvari morate še prebrati, videti, storiti, potipati, občutiti... Vsaka vas nekoliko spremeni. Ali se potem res tisto, kar ste, ali ste morda tisto, o čemer se učite, da ste, ali pa celo tisto, kar so vam drugi rekli, da ste?

Saint Exuperyjeva zamisel, da vas popelje nazaj k sebi, je lepa. Toda, če se hočete resnično vrniti k sebi, se morate vsaj do neke mere odločiti, h komu se pravzaprav želite vrniti. Zagotavljam vam, da bo iskanje samega sebe, če se za ta podvig resnično odločite, eno najbolj razburljivih popotovanj vašega življanja. Saj niste tako slabi. Tudi zlobni niste. Pravzaprav ste čisto v redu. Razmislite o predavanju, ki smo ga imeli danes dopoldne - kaj sem vam povedal novega? Dajte no, bodimo odkriti, prav nič novega vam nisem povedal. Samo predlagal sem vam, da odprite tistemu, kar je že tako in tako v vas, pot navzven z besedami: Saj je res. Le zakaj vse to držim v sebi? Naredil bom ta korak in jih objel! To je vse. Sprostitev tistega, kar je. Trdim, da je prav, da ste, kar ste. Ali ni to neverjetno, da nam mora nekdo drug povedati, da je prav, da smo, kar smo?

 Vemo, da lahko majhnim otrokom z besedami povemo, kaj so in kdo so.  Wendell Johnson celo pravi, da z besedami lahko dosežemo, da otroci jecljajo. Primer: otrok priteče v sobo ves razburjen in govori: "Joj, m..m..ma..mama, sla..sla..sladoled prodajajo!" Mati ga prekine z besedami: "Nehaj! Povej še enkrat lepo počasi. Saj vendar jecljaš!" Če otrok sliši to dovolj pogosto, bo začel verjeti, da resnično jeclja. Kaj kmalu bo to prenesel v svojo zavest in si dopovedoval: Jecljavec sem! Pa smo ga naredili - jecljavca! Prav tako lahko dekletu ponavljamo: "Lepa si. Kako si lepa! Ti si pa res lepotica!" Če ji to govori več ljudi, se začne obnašati kot lepotica: hodi bolj pokončno, zraste ji samozavest... Toda "Grdi si! Grd si! Grd si!" vam bo pobesilo ramena, postajali boste vse manjši, dokler ne boste postali resnično grdi. "Nimaš prav!" in "Butec!" bosta iz nas naredila nerode in tepce.

 Dopoldne sem rekel, da se ljubezni lahko naučimo, in to je res. Učimo se ljubezni, učimo se strahu, učimo se predsodkov in sovraštva, učimo se skrbi in odgovornosti, predanosti in spoštovanja, prijaznosti in plemenitosti... Vsega tega nas uči družba, dom, učijo nas odnosi. Jezika se začnemo učiti v starosti enega do dveh let, ko se pojavljajo besede in začenjamo razumeti njihovo čustveno in smiselno povezavo. In te besede nas potem spremljajo vse življenje, gradijo naše okolje in nas ali zapirajo v kletko ali osvobajajo. to je neznansko pomembno.

Tudi osebnostni koncept - to, kdo smo - si večinoma priučimo v družini. Zato je družina nosilec velike odgovornosti. Nihče pa ne nauči staršev umetnosti starševanja. Kar naenkrat dobijo otroka in je, kar je. Čeprav morda občutiš odgovornost, se ta filtrira skozi to, kar si. Zato pa sem danes dopoldne rekel, da je najbolj pomembno to, da iz sebe narediš najboljšo, najbolj čudovito, najbolj ljubečo osebnost, kar jih je moč narediti, saj to boš potem dajal svojim otrokom, pa tudi vsem drugim ljudem, ki jih boš srečeval v življanju.

Verjamem, da je mogoče obvladovati svojo usodo, da smo lahko to, kar hočemo biti. Lahko se tudi ustavimo in rečemo: "Ne, to pa ne! Nič več se ne bom obnašal kot doslej. Osamljen sem in potrebujem družbo ljudi. Morda pa moram spremeniti svoje obnašanje!" In potem to storiš. Prostovoljno! Poskusiš. Sam sem izvedel poizkus s skupino študentov psiholingvističnega seminarja. Zahteval sem, naj naredijo dva seznama besed. V enem so bile besede, ki smo jih imenovali "uničevalne besede". To so bile besede, za katere smo se odločili, da jih ne bomo uporabljali nikoli več, na primer: soražiti, obup, ne... Naredilo smo slovar teh "uničevalnih besed", samih res slabih besed. Kot protiutež nam je rabil popolnoma drugačen seznam, slovar pozitivnih besed, kot je ljubezen. Odločili smo se, da bomo te besede uporabljali v pogovorih o ljudeh, v pogovorih in razmišljanjih o sebi in o svetu. Začelo smo z delom in z nami, z našimi občutki, z občutki, ki smo jih sprožili pri drugih ljudeh, in z medsebojnimi odnosi se je zgodilo nekaj fantastičnega! Vse to samo z uporabo pozitivnih besed!

Ni je družine, ki ne bi poznala napak. Ni je družine, ki ne bi poznala strahu. Ni je družine, ki ne bi poznala predsodkov. Oglajmo si tako imenovano normalno družino z vsemi njenimi težavami in videli bomo, kaj se zgodi, ko postane njen član otrok, ki je drugažen, ki iztopa, ki je prizadet. Čudne stvari se dogajajo, in to že na samem začetku. Pravkra se opravlja izredno zanimiva študija na to temo in umiram od želje, da bi videl končne rezultate.

 Medicinski center UCLA pošlje svojega svetovalca k materi, ki rodi prizadetega otroka, takoj po porodu. Ne naslednji teden, ne ob prvem novem letu, ampak takoj naslednji trenutek po rojstvu. Da se pogovori s starši, jim odžene strah, da jim pove, da obstajajo možnosti učenja in izobraževanja. Da vlije upanje in spet prižge plamen na svečki; da vzpostavi ravnotežje, ki se poruši, kadar se zgodi kaj podobnega.

Živimo v času, ko vsi poudarjajo popolnost. Izhajamo iz filmske šole Doris Day-Rock Hudson. Metro Goldwin Mayer nas je podučil o tem, kaj je lepo in dobro, ter nas do kosti prestrašil, ko nas je podučil tudi o tem, kaj je ljubezen. Ljudje preprosto in zares verjamejo, da je ljubezen proces, pri katerem gre za preganjanje ženske. Saj ste vsi videli: Rock pregania Doris skozi šest filmskih kolutov in Doris teka okrog ter s cviljenjem brani nekaj ... doslej še nisem uspel ugotoviti, kaj. Končno jo na zadnjem filmskem kolutu premaga, dvigne v naročje in ponese čez prag. Sledi napis: The end! O, fant! Kako rad bi vedel, kaj se zgodi potem, za The end, saj sem prepričan, da je vsaka ženska, ki skozi šest filmskih kolutov teka pred moškim, frigidna in da mora biti vsak moški, ki je toliko nor, da jo tako dolgo osvaja, impotenten. 

V omenjeni raziskavi pa merijo čas, štejejo minute. Na primer: koliko časa preteče ob rojstvu "normalnega" otroka, preden ga pokažejo materi. Ugotavljajo, da je ta pri rojstvu takega otroka veliko krajši, kot kadar se rodi "nenormalen" otrok. V slednjem primeru namreč nobena sestra ne mara prevzeti te naloge. Kadar gre za normalnega, zdravega otroka, pohitijo k materi in rečejo: "Poglejte, gospa Jones, kaj imamo tukaj!" in vsi so srečni. Toda, ko se rodi prizadet otrok, napolni porodnišnico nekakšna tesnoba. Kaj pomeni to materi v tistem trenutku, še preden je videla svojega otroka? Pomeni, da je odklonjena, da je nekaj narobe. Ni ženske na tem svetu, ki ne bi takoj razmotala povoja sreče in preštela vseh prstkov. Matere zelo poudarjajo, da je rojstvo darilo: ...darujem svetu, možu, družini. Zato je tudi tukaj prisoten strah: Kaj je narobe z otrokom? Prisotna je krivda: Kaj sem naredila narobe? - ljudje smo. 

Ta obsedenost s popolnostjo me plaši. Skoraj se že bojimo početi karkoli, ker se bojimo, da tega ne bomo naredili popolno. Maslow pravi, da bi se morali vsi preizkusiti v tako nenavadnih nalogah, kot so izdelati keramično posodo ali naslikati sliko, potem pa izdelek razstaviti in reči: "To je nadaljevanje mene." Neka druga eksistencialna teorija pravi: "Ker sem nekaj naredil, moram biti. Ustvaril sem nekaj, torej sem." Pa vendar tega ne naredimo, ker se bojimo, da ne bo dovolj dobro, da ne bo priznano. Če začutite potrebo, da bi razmazali črnilo po steni - storite to! Obstajate. 

V tem trenutku ste na tem mestu in na to bodite ponosni. Recite: "To je prišlo iz mene, to sem ustvaril. Jaz sem to naredil in dobro je!" Toda bojimo se, ker želimo, da bi bile stvari popolne. Želimo, da bi bili naši otroci popolni.

Iz svojih lastnih izkušenj, ki so vse, kar imam, se spominjam predmeta telesne v vzgoje v nižji in višji gimnaziji. Če so med vami učitelji telesne vzgoje, upam, da me slišijo dovolj dobro. Resno mislim, kar bom povedal, in ne odstopam od tega. Spominjam se naprezanja za popolnost. Telesna vzgoja naj bi bila predmet, kjer naj bi imel vsak možnost in priložnost, da se izkaže. Če nisem nadarjen za igre z žogo, se vsaj lahko naučim metati žogo po svojih najboljših sposobnostih. Toda, ne! Mi smo se borili za popolnost. Vedno so bili tam tisti visoki fantje, bili so zvezde. In potem jaz - kost in koža, s svojim česnovim robcem okrog vratu, s kratkimi hlačami, ki mi niso bile prav, in s koščenimi nožicami. Stal sem tam v vrsti in čakal, da me izberejo ... in umiral sleherni dan. Saj se spominjate: postavite se v vrsto z vsemi tistimi visokimi, čokatimi fanti, opazujete, kako izbirajo ekipo: "Ti in ti in ti...", in gledate, kako se vrsta redči. Vi pa še vedno stojite tam. Nazadnje ostaneva samo še dva, jaz in neki drugi fantič. In potem rečejo: "Dobro, jaz vzamem Buscaglio!" ali pa "Jaz vzamem malega makaronarja!". Ti pa stopiš iz vrste napol mrtev, ker nisi podoba atleta, nisi podoba popolnosti, za katero se pehajo. In to te spremlja ves čas.

 Na šoli imamo telovadca. Malo je manjkalo, da ni sodeloval na olimpijskih igrah lansko leto. Ima leseno nogo. V vseh drugih možnih pogledih je kar se le da popoln: telo, da bi mu ga vsakdo zavidal, pameten, čudoviti lasje, sijoče, bistre oči... Toda po njegovem ni čeden - lesena noga! Enkrat ga je nekdo polomil, zato fant sedaj ne sliši drugega kot svojo leseno nogo, kako udarja ob tla, čeprav tega ne opazi nihče drug. Toda, če to sliši on... Tale zamisel o popolnosti me resnično odbija.

Kakor hitro se rodi nepopoln otrok oziroma kakor hitro se družina zave, da ima nepopolnega otroka, privleče na dan vse mogoče. Izgubljena podoba popolnosti, strah pred prihodnostjo... Kaj čaka takega otroka? Ali bo lahko dobil delo? Bo sploh napredoval? Se bo naučil brati? To so resnični strahovi. Krivda: Kaj sem naredila?, Kaj naj naredim?, Je kriva shujševalna kura?, Se nisem dovolj pazila? Zmeda. Pa kako velika: Kaj naj storim? 

Šest let sem preživel kot svetovalec za starše prizadetih otrok in vse, kar sem znova in znova slišal od teh izjemno zmedenih ljudi, je bilo tarnanje o tem, koliko strokovnjakov so že obiskali. Bili so že pri tem in pri onem in še pri tretjem, pa še vedno niso vedeli kaj prida o lastnem otroku. To je vendar grozno! Nihče drug nima toliko stka z otrokom kot njegovi starši. Oni morajo vedeti največ. Toda strokovnjaki skrbno skrivajo skrivnost: "Ne moremo jim povedati. Vemo, kako je z  Jankezkom, pa tega nikar ne povejmo mami!" No, mama se bo z Janezkom ukvarjala in prav lahko se zgodi, da bo ravnala napačno. Skrajni čas je, da spregledamo, priznarno napako in staršem povemo, za kaj gre. Moj način svetovanja je prikaz brez besed. Pri tem lahko uporabimo steklo, skozi katerega se vidi le z ene strani in za katerim sedi mati ter opazuje učiteljevo delo na drugi strani. Učitelj se potem pogovori z njo: "Poglejte, tako sem delal, na tak način spodbujam; morda bi lahko s tem vi nadaljevali doma." Samo s skupnim pristopom lahko kaj dosežemo. Nobenega oklevanja več. Skupaj delamo za Janezkovo dobro. Janezek potrebuje pomoč obeh strani, torej delajmo skupaj. Ne pa tisti občutek zmedenosti, ki se pojavi vsakokrat znova: "Doktor A mi je rekel to, nevrolog B mi je rekel ono, učitelj C mi je rekel tretje..." Poznam mnogo mater, ki so jim dejansko rekli: "Pustite ga, gospa, premagal bo to. Saj bo v redu, preveč skrbi si delate!" Dobri bog, nihče ga ne vidi tako, kot ga vidi njegova mati! "Spotika se, nima usklajenih gibov, ne obnaša se kot ostali otroci - nekaj je narobe; naj mi vendar nekdo pomaga!" ... in starši romajo od Poncija do Pilata. 

Družina prizadetega otroka se mora v nasprotju z "normalno" družino poleg običajnih soočati še z mnogimi drugimi težavami. Ko je lani k meni prišla neka mati, se je to še posebno dramatično pokazalo. Rekla mi je: “Moj otrok ima težko možgansko poškodbo. Odkar se je rodil, nisem bila sama niti za pet minut. Kamorkoli grem, ga moram vzeti s sabo. Negovalke ne morem dobiti, ker se ga bojijo." Kakšno življenje je to? Tudi starši so ljudje! Včasih pozabljamo, da morajo imeti tudi starši svoje življenje. Zgodbo sem povedal svojim študentom in bil sem besen. Razbijal sem po katedru in se razburjal zaradi tega, dokler ni eden izmed njih rekel: "Zakaj pa ne organiziramo varstva takih otrok na domu?" Tako smo osnovali brezplačno pomoč za starše prizadetih otrok. Študentje se niso bali otrok. Pazili so nanje in tako razbremenili starše, da so ti lahko od časa do časa šli na mirno večerjo in niso pozabili, kako je, če si človek, če se skupaj oddaljiš od težav. 

To je sila pomembno, ker bo na lepem prišel dan, ko bodo otroci odšli, mama in oče pa bosta sama sedela drug nasproti drugega. Pogledala se bosta in bojim se, da bo mama rekla: "Kdo, hudiča, pa si ti?" Vse življenje je bila tako zaposlena, preveč zaposlena!

Ni torej čudno, da starši obupano prosijo za pomoč. Vsakdo, ki hoče pomagati komu drugemu - pri tem sploh ni pomembno komu - pa se mora zavedati temeljnih zakonitosti. Prvič in predvsem: ne sme pozabiti da človek ni stvar. Zato prenehajmo ravnati z ljudmi, kot da so navadni predmeti. Občutljivi smo, krhki, nežni in hitro ranljivi. Ker smo tako krhki, ni prav nič težko poškodovati tanke zaščitne lupine in človeku povzročiti trpljenje. Toda skoraj nič težje ni položiti roko, ki je povzročila bolečino, na boleče mesto in s tem bolečino odpraviti. Vse je odvisno od tega, na katero stran se postavimo.

Človek je neverjeten: obrambni mehanizmi, ki jih razvijemo za lastno zaščito, psihoanalitična teorija simptoma, ki pravi poslovnežu z razvijajočo se rano na želodcu: Popusti, prijateljček! Simptomi, ki ti, kadar postaneš tako zaskrbljen, da ne slišiš in ne vidiš ničesar več okrog sebe, prišepetavajo: Pazi, predaleč si šel! Vzemi si čas za premislek! Slišal sem za neverjetne obrambne mehanizme, ki jih razvijejo ljudje. Če hočete resnično pomagati drugim, se morate zaobljubiti, da ne boste nikdar nikomur rekli: "Spametuj se vendar! Saj veš, da nimaš prav!"

Spominjam se neke matere. Sedela je nasproti mene in mi pošteno povedala: "Zdaj končno razumem. Nazadnje sem le spoznala, zakaj imam ravno jaz tako drugačnega otroka, da moram biti privezana na dom, da ne moreva z možem ničesar narediti skupaj, in zakaj vse ostale težave. Zato, ker je Bog izmed vseh ljudi izbral ravno mene; ker je vedel, da bom jaz znala skrbeti za tega ljubega otroka!" Tudi temu lahko rečemo obrambni mehanizem. Presneto bedno bi se odrezali, če bi ji postregli z besedami: Gospa Jones, spametujte se vendar!

 Včasih nam to le daje oporo; Albee temu pravi "občutljivo ravnovesje" in meni je ta besedna zveza všeč. Previdno lovimo ravnotežje in naj si nikar nihče ne domišlja, da ima pravico kar tako poseči, ravnotežje porušiti in zlomiti obrambni mehanizem. Spominjam se, da je neki svetovalec rekel enemu od staršev: "Morate sprejeti otroka, kakršen je, čeprav ni tak kot drugi. Morate!" Mati se je razhudila: "Zakaj, za vraga, moram?" In prav je imela. To je najboljši odgovor, kar sem jih kdaj slišal. Kaj hočete reči s tem "Morate!'?

Človek ni stvar, človek je čudež in z njim je treba ravnati nežno.

Drugič — človek je spremenljiv. Če tega ne verjamete, ste izbrali napačen poklic. Sleherni dan bi morali videti svet v drugačni podobi. Drevo pod vašo hišo ni nikoli isto - kar poglejte ga! Od vsega začetka sveta pa do danes ni bilo dveh enakih sončnih zatonov - kar opazujte jih! Vse se spreminja, z vami vred. Zadnjič sem bil na obali s skupino svojih študentov in eden od njih je pobral staro, izsušeno morsko zvezdo, jo očistil in zelo nežno položil nazaj v morje z besedami: "Oh, saj je samo izsušena. Ko se bo navlažila, se ji bo življenje vrnilo." Potem je nekaj časa razmišljal, nato pa se je obrnil k meni in rekel: "Veš kaj, Leo, mogoče pa je smisel našega osebnega razvoja ravno v tem, morda pridemo do stopnje, ko se preprosto izsušimo. Vse, kar potrebujemo, da lahko začnemo znova, je malo vlage." Dvignil sem se s peščine in radostno vzkliknil: "Uf! Morda je bistvo res v tem!"

Naložba v življenje je naložba v spremembe. Ker sem tako zelo zaposlen z življenjem, nimam časa, da bi razmišljal o smrti. Naj smrt sama skrbi zase. Ne zavajajte se z mislimi o mirnem življenju, življenje ni mirno. S tem, ko se spreminjate, se morate neprestano prilagajati novim spremembam, kar pomeni, da morate neprestano premagovati nove ovire. Taka je radost življenja. Ko pa se enkrat vključite v proces nastajanja, ni več umika. Obsojeni ste. Z vami je konec. Toda, kakšno čudovito potovanje! Vsak dan nekaj novega. Vsaka roža je drugačna. Vsak obraz je nov. Sleherna stvar je nova, vsako jutro vašega življenja. Prenehajte se dolgočasiti!

 Japonci so naredili cel obred iz preprostega pretakanja vode. Sedeli srno v majhni uti in uživali v ceremonialu pitja čaja. Naš gostitelj je pobral zajemalko, zajel malo vode in jo počasi vlival v čajnik. Vsi smo poslušali. Zvok pretakajoče se vode je bil premagovalno vzburljiv. Pomislil sem: koliko ljudi se vsak dan tušira in odpira vodovodne pipe nad umivalniki, pa sploh ne slišijo vode. Kdaj ste nazadnje poslušali vodo? Čudovito je! Ko se boste danes vrnili domov, odprite pipo in ... poslušajte! 

Herbert Otto pravi: "Človek se spreminja in razvija, kadar sam sebe izzove in si upa eksperimentirati z lastnim življenjem." Ali ni to čudovito? Človek izzove samega sebe in si upa eksperimentirati s svojim lastnim življenjem. Z zaupanjem vase. To početi, eksperimentirati s svojim življenjem, navdušuje in navdaja z veseljem, srečo, začudenjem in celo z bolečino. Malo je tudi strahu, ker se je treba spopadati z neznanim in se odpovedati ugodju. Lahko pa se zlekneš in si rečeš: "Z mano je vse v najlepšem redu. Imam službo, avto..."; potem pa se odločiš za spremembo in vse prejšnje vrednote se razblinijo.Tako zatreseš temelje svojemu udobju.

 Prepričan sem, da nasprotje ljubezni ni sovraštvo, temveč apatija. Stanje, ko ti ni ničesar mar, ko ti je vseeno. Če nekdo sovraži, mora tudi nekaj občutiti, sicer ne more sovražiti. Torej obstaja neka možnost sporazumevanja. Če pa ni občutkov, smo opravili. Ni poti, po kateri bi se zbližali.

 Če ne marate okolja, ki vas obdaja, ali če ste nesrečni in osamljeni, če se vam zdi, da se nič ne dogaja - spremenite okolje. Naslikajte si nove kulise. Obdajte se z novimi igralci. Napišite novo igro in če ta ne bo dobra, se za boga svetega spravite z odra in napišite še eno. Na milijone iger obstaja, več jih je, kot je ljudi.

In še nekaj: človek potrebuje vodiča. Učitelj - mednje štejem tudi starše - je vodič. Rad vidim, da me imenujejo edukator. Ne maram naziva profesor. Profesor razlaga in dokazuje, tega pa je povsod preveč. Edukator pa izhaja iz latinske besede "educare", kar pomeni voditi, peljati. Tako bi tudi moralo biti. Pred nami je pogrnjena miza in ljudi je treba pospremiti do teh jedi. Mizo lahko okrasimo, nanjo lahko zložimo vso hrano tega sveta, vendar ne moremo nikogar prisiliti, naj jé. Carl Rogers pravi: "Nihče ni nikogar ničesar naučili", in to je čista resnica. Učiš se sam. Učitelj, ki misli, da pozna odgovore na vsa vprašanja, je največji bedak. Kako čudovito je, če mlad človek postavi bistro vprašanje in učitelj reče: "Krasno! Tega pa res ne vem; vendar, dajva, skupaj poiščiva odgovor!" Upam, da bo kdo to razumel tako: Učenje je razburljivo. Ni ti treba vedeti vsega. Drug drugega bova vodila!

Še eno teorijo imam. Naše umobolnice so vse bolj polne. Nekaj časa sem delal pri Službi za preprečevanje samomorov v Los Angelesu. Moj telefon je zvonil noč in dan. To pomeni, da je s tem mestom resnično nekaj močno narobe. Utapljamo se in po mojem je eden od poglavitnih razlogov za to naslednji način razmišljanja: Rad te bom imel, če... Če bi imel vsakdo med nami v svojem življenju vsaj enega človeka, ki bi mu govoril: "Ljubil te bom, ne glede na vse. Ljubil te bom, čeprav si neumen, čeprav padeš in si razbiješ nos, četudi počneš čudne stvari, delaš napake, če se obnašaš kot človek - ljubil te bom ne glede na vse!", potem ne bi nikoli nihče končal v institucijah za mentalno zdravje. Tako bi moralo biti v družini, med zakonci. Toda, ali je tako? Družba ne more sama od sebe izpeljati te velike spremembe. To je ogromna odgovornost. Kaj pa posameznik'? Veliko posameznikov?

 Všeč mi je opredelitev družine, kakor jo opiše Robert Frost: "Dom je kraj, kjer te morajo sprejeti, kadar prideš." Tak bi dom moral biti: "Pridi, vstopi! Dobro, bil si neumen, a kaj bi sedaj govorili o tem. Radi te imamo in te sprejemamo takega, kakršen si." Le tako bomo lahko postali vodiči.

Človek potrebuje nekoga, da misli nanj. Ponavljam, samo enega samega človeka, toda takega, ki resnično misli nanj. Saj ne govorim o kakšnih posebnih dejanjih. Govorim o malih stvareh, o malih pozornostih, ki kažejo, da nam je mar. Saj sem vam že govoril o tem, kako malo je potrebno, da smo zadovoljni. Zadostuje le namig, dotik...

Človek potrebuje občutek uspešnosti. Ta je potreben vsem. Vsakdo je sposoben narediti vsaj nekaj dobrega in za to zasluži pohvalo, priznanje. Nekdo to mora opaziti. Od časa do časa mora priti nekdo, vas potrepljati po rami in reči: "Hej, to si pa dobro opravil, to mi je pa res všeč."

Prvi pogoj za učenje in spreminjanje, za doseganje ciljev je svoboda. Če se hočeš česa učiti, moraš biti svoboden. Ljudi mora zanimati tvoja podoba drevesa, ne pa drevo v obliki lizike. Pa tudi ti se moraš zanimati za njihova drevesa. "Pokaži mi svoje drevo, Janezek! Pokaži mi, kdo si, Janezek! Potem bom vedel, kje moram začeti!" Če hočemo ustvarjati, moramo biti svobodni.

Zadnjič sem doživel nekaj posebnega. Govoril sem skupini nadarjenih otrok v nekem kalifornijskem šolskem centru in po svoji navadi sem rohnel in vihral, oni pa so sedeli kot prilepljeni - vibracije med nami so bile neverjetne. Po dopoldanskem delu so me povabili na kosilo. Ko sem se vrnil v razred, so me otroci obstopili in potožili: "Oh, dr. Buscaglia, nekaj strašnega se je zgodilo. Se spominjate fanta, ki je sedel tukaj, pred vami?" Rekel sem: "Seveda se ga spominjam, nikoli ga ne bom pozabil, tako zelo se je vživel." "No, za štirinajst dni so ga izključili iz šole."

 Vprašaj sem, zakaj. Izkazalo se je, da se je začelo z mojim predavanjem, na katerem sem dokazoval, da moramo, če hočemo nekaj resnično spoznati, to tudi preizkusiti. Kot primer sem navedel drevo: "Če hočete resnično vedeti, kaj je drevo, morate splezati nanj, morate ga potipati, sedeti v vejah, poslušati veter, kako poje skozi liste. Potem boste lahko rekli: Vem, kaj je drevo. Poznam tisto drevo." Fantič si je to zapomnil, všeč mu je bilo. V odmoru, medtem ko so bili ostali pri kosilu, je zagledal drevo in splezal nanj. Mimo je prišel pomočnik ravnatelja, videl fanta v krošnji, ga zvlekel na tla in ga vrgel iz šole. 

 Miril sem otroke: "To bo najbrž pomota, bil je nesporazum. Govoril boni s pomočnikom ravnatelja." Ne vem, zakaj so vsi pomočniki ravnateljev bivši odličnjaki. Šel sem v pisarno, kjer je sedel s svojimi kipečimi mišicami, in mu rekel: "Moje ime je dr. Buscaglia..." Pogledal me je in bil je besen: "Ste vi tisti človek, ki je prišel sem predavat otrokom, naj plezajo po drevesih? Navadna zgaga ste!" Ugovarjal sem: "Pravzaprav ste nas narobe razumeli. Mislim, da je bil nespora..." Prekinil me je z vpitjem: "Zgaga ste! Nagovarjati otroke, naj plezajo po drevesih! Že brez tega so dovolj grozni!" No, nikakor si ni pustil blizu, z njim se ni dalo, bilo je nemogoče. Raje sem šel obiskat fanta na dom. Sedaj je imel celih štirinajst dni časa za plezanje po drevesih! Rekel mi je: "Mislim, da sem se danes naučil, kdaj in kje smem plezati po drevesih. Naša družba pač povsod postavlja napise, kdaj kaj smemo in kdaj česa ne smemo početi. To je res. Zdi se mi, da sem slabo ocenil položaj, kajne?" Pazljiv poslušalec je bil, ta otrok: moral se bo prilagoditi človeku v pisarni, vendar bo tudi plezal po drevesih. Obstajajo poti za zadovoljevanje potreb družbe in obstajajo poti za zadovoljevanje svojih potreb. 

Trdim tudi, da ljudje potrebujejo duševno hrano. Prepričan sem. Ljudje moramo biti ljubljeni. Potrebujemo dotik, bližino, dokaze ljubezni.

 Tisti med nami, ki se ukvarjamo s posebno vzgojo, gotovo poznamo Skeelovo študijo, čudovito delo o otrocih v sirotišnicah. Ugotovil je, da otroci, ki so zapuščeni in se znajdejo v sirotišnici, postajajo vse bolj apatični in v zadnjem stadiju samo še sedijo in buljijo predse. Ob prihodu v ustanovo so glede na inteligenčni kvocient povsem povprečni. Po enem letu bivanja v sirotišnici pa njihov IQ zdrsne na mejo zaostalosti. Skeel je razmišlja] in se spraševal, zakaj se to dogaja. Veliko truda je vložil že v to, da so mu dovolili opraviti poizkus. Njegova študija ni bila zaželena. Izbral je dvanajst otrok in jih odpeljal na drugo stran mesta, v ustanovo za dekleta z motnjami v razvoju. Vsakega od teh dvanajstih otrok je dodelil eni  zmed deklic. Dekleta niso bila intelektualno nič posebnega, bila pa so izredno čuteča bitja. 

Poznamo ogromno otrok, ki so intelektualno na izjemno visoki stopnji a jih nič ne gane. Nič drugega nimajo - samo intelekt. Poznamo pa tudi drugo vrsto otrok, take, ki so dobri, trdni, povprečni otroci, ki pritegnejo pozornost in se odzivajo. Ti so najuspešnejši.

Po enega od teh zapuščenih otrok je torej Skeel dodelil vsaki od teh deklic. S svojo ljubeznijo, skrbjo in naklonjenostjo so si pridobile vsak posamičen delček svojih varovancev. Ko so deklice zvečer odhajale na svoje domove, so otroci jokali od žalosti. Edina sprememba v vzgoji teh otrok je bila v čustvih, ki so jih bili deležni. Nič drugega se ni spremenilo. Samo izbrali so jih, jih ljubili, se z njimi igrali in vsakega posebej opazili. Študija o teh otrocih nosi naslov Pamet se začne na začetku pameti. Na koncu ugotavlja, da so vsi otroci, ki so ostali v sirotišnici, še naprej stagnirali in zapadali v psihotična stanja ter pristali v raznih ustanovah ali bolnišnicah za umsko prizadete. Od dvanajstih izbrancev pa le eden ni dokončal visoke šole, vsi so poročeni (en je ločen), nihče ni brez dela in vsak se preživlja sam. Gibalo njihovega osamosvojitvenega razvoja je bilo spoznanje: Nekdo me je opazil; nekdo se me je dotaknil; nekdo me je čutil; nekomu je bilo zame vsaj malo mar.

Naslednja misel, s katero se strinjam, je, da ima vsak svojo pot. Obstaja na tisoče poti za odkrivanje samega sebe, za nastajanje, in vsakdo med vami bo našel svojo. Nikar ne dopuščajte drugim, da vam vsiljujejo svoje poti. Obstaja čudovita knjiga z naslovom Don Juanov nauk, ki jo je napisal antropolog Castaneda. Opisuje Indijance Yaqui, ki jih je dolgo proučeval. V knjigi je opisan tudi človek, imenovan Don Juan, ki pravi: "...vsaka steza je samo ena od mnogih. Zavedaj se, da je steza vedno samo steza. Ce čutiš, da ji moraš slediti, še ni rečeno, da moraš na njej ostati za vedno. Steza je samo steza. Naj ne bo težko, ne tebi ne drugim, stopiti z nje, če ti tako veleva srce. Toda na tvojo odločitev, da ostaneš na stezi ali jo zapustiš, ne smeta vplivati ne strah, ne ambicija. Svarim te: vsako stezo si oglej, natančno in prostovoljno. Preizkusi jo tolikokrat, kot se ti zdi potrebno. Potem pa si, izključno sam sebi, zastavi vprašanje: Ali ima ta pot srce? Vse steze so enake. Nobena ne vodi nikamor. So steze, ki gredo skozi grmičje, pod grmičjem ali okrog grmičja. Ali ima ta steza srce, je edino važno. Če ga ima, potem je dobra. Če ga nima, je brez vrednosti. 

Če nameravate pomagati: drugim ljudem, boste morali začeti delati tudi naslednje: najprej se boste morali nehati vsiljevati drugim, se postavljati pred drugimi in jim vsiljevati svoje vrednote; morali boste postati bor realni in morali se boste naučiti poslušati. Obstajajo različni znaki, simboli, načini sporazumevanja. Govorino sporazumevanje je samo eden izmed njih. Včasih že samo s tem, da odpremo usta, naredimo veliko napako. Pogosto je veliko lepše kar gledati nekoga in se prepustiti vibracijam. Razmišilarn, da bi se v enem teh dni otresel vseh ostalih odgovornosti in se posvetil samo človeškim vibracijam. Prepričan sem namreč, da obstajajo vsaj v takšni meri kot vibracije zvoka mojega glasu, ki sedaj potuje do vas. Ko bomo to skrivnost raziskali, bomo morda odkrili tudi načino komuniciranja, ki bo morda bolj primeren kot govor in besede. Verjamem, da je poslušanje strašansko pomembno, in vendar se tišini z grozo umikamo in jo kršimo. Najčudovitejše stvari se dogajajo, ko znamo biti tiho. Če si svetovalec in če res želiš, da bi se ljudje razkrili, bodi tiho in mirno prisluhni. Čez minuto, dve, bodo povedali sami od sebe karkoli, vse.

 Biti moraš iskren. Ne pretvarjaj se! Predstavi se tak, kot si. Najteže na vsem svetu je biti nekaj, kar nisi. Ko se spoznavaš in vse bolj odkrivaš samega sebe, to tudi bodi in se kaži tak, kot si. Odkril boš, da je to najbolj preprost način življenja. Najlaže od vsega je biti tisto, kar si. Najteže pa je biti to, kar drugi hočejo, da si. Ne dovoli, da te potisnejo v ta položaj. Poišči sebe, ugotovi, kdo si. Pokaži se tak, kakršen si, potem boš lahko živel preprosto. Vso energijo, ki jo sicer porabiš za — kot temu pravi Richard Alpert — zadrževanje strahov, lahko usmeriš drugam. Nobenih strahov ne bo treba več zadrževati. Nič več ne boš le igralec. Kar počisti z njimi in reci: "Tukaj sem. Vzemite me takega, kot sem, z vsemi mojimi slabostmi, z vso mojo neumnostjo in z vsemi drugimi napakami. Če tega ne morete, me pustite na miru!"

Naslednje pravilo: nikomur ničesar ne ukazujte. Niste bog. Ne veste, kaj se dogaja v glavah drugih ljudi. Lahko vodite, ukazovati ne smete! In poskušajte komunicirati, poskušajte razumeti. Pomislite, kako pogosto je med strokovnjakom in ubogo mamico, ki preplašeno stiska ročno torbico, vsaj delovna miza, kateder, pult ali še kaj več. Strokovnjaki govorijo: "Naredili smo natančne izvide bolezni vašega otroka in ugotovili, da gre za razvojno dislekcijo zaradi manjše disfunkcije možganov. Me razumete?" Kaj lahko reče uboga prestrašena mama? Nasmehne se in pritrdi: "Mhm." Kar vidim jo, kako gre domov in kako jo doma mož sprašuje: "No, draga, kaj so povedali strokovnjaki?"

"Ja, neke vrste leksijo ima, zato ker je nekaj narobe z njegovo glavo."

Mož rohni: "In za to sva plačala dvesto dolarjev'?"

Res je čudno, da se ne zlomi več staršev takih otrok, kot se jih. Potrebna je komunikacija!

Zavedajmo se, da smo ekipa. Uspešni bomo samo, če bomo delali skupaj. Dva imata več možnosti pri izpolnjevanju načrta kot eden. Včasih je potrebno prav malo, da se zbližamo. Za oblikovanje ekipe pa je potrebnih veliko stvari: staršem je treba dati napoj neposrednosti. Povedati jim je treba vse, kar vemo, ničesar ne smemo skrivati - naj vedo! "Tukaj je vaš Janezek sedaj, sem bi ga radi pripeljali in naša pričakovanja so taka." Potem pa lahko skupaj naredite načrt, kako korak za korakom to doseči. Najprej se je treba sprijazniti s trenutnim Janezkovim stanjem. Ni dovolj, da vemo, da ima manjšo disfunkcijo možganov. Z njegovimi možgani ne moremo narediti ničesar, samo starši oziroma učitelji smo. Stanje se ne bo popravilo. Potem določimo naslednji korak. Ne, kaj bo počel Janezek čez tisoč let, ampak česa je zmožen takoj sedaj: ali lahko sedi sam, se lahko zbere za nekaj trenutkov, kako dolgo lahko ostane zbran, lahko premakne svinčnik, lahko prebere besedo...

 Tretji korak je, kako doseči te skromne cilje. To je vaše delo - delo svetovalca in staršev - delati pa je treba skupaj. Vi opravite svoj del, jaz bom svojega. Potem pa skupaj preglejte svoje delo in ga ocenite: Smo prispeli na cilj? Da, smo! Navadil se je — ni bilo samo naključje. Dobro, in kaj sedaj? Kaj bomo delali naprej? In tako naprej, naprej - to je bistvo vzgojnega svetovanja. To, in ne, kako zlesti v psiho nekoga in ugibati, kakšna vrsta seksualnega mačka tiči tam notri. Važno je vztrajno, ped za pedjo in korak za korakom, napredovati. Če delate tako in če delate skupaj, ne boste slišali starševskega tarnanja: Pomagajte mi!, ker boste staršem v resnici pomagali in tega se bodo zavedali.  Še nekaj imam, kar bi rad delil z vami. To so besede, ki jih je zapisal čudovit človek, ki dela v zavodu Gestalt Institute v Clevelandu, Zinker. Pravzaprav so to sklepne besede njegovega dela O splošni izobrazbi in osebnem razodetju. Takole pravi: "Posameznik lahko spremeni svojo usodo z eno samo samcato resno odločitvijo za spremembo, z bojem proti svojemu upiranju spremembam in strahovom, s spoznavanjem svojega razuma, z obnašanjem, ki bo zadostilo njegovim potrebam, z resničnim izpolnjevanjem dejanj, in ne zgolj z načrtovanji ... 

* * *

(Zelo se strinjam s temi mislimi. Nehajmo govoriti. Začnimo delati!)

* * *

...z gledanjem, poslušanjem, tipanjem in občutenjem na način, ki ga njegova čutila še niso doživela, z odločitvijo, da ustvari nekaj s svojimi lastnimi rokami in pri tem ne pomisli na popolnost, z izbiro poti, na kateri bo premagoval samega sebe, s poslušanjem besed, ki jih govori ženi in otrokom, prijateljem, s tem, da prisluhne sebi, da sogovorniku pogleda v oči, z učenjem spoštljivosti do svoje lastne ustvarjalnosti in z vero, da ga ta pot kmalu privede na cilj.

 Zavedajmo pa se, da nobena sprememba ne nastane sama po sebi, brez težkega dela in umazanih rok. Formule in knjige o nastajanju še niso napisane in se jih ne da naučiti na pamet. Vem samo to: sem, obstajam, tukaj sem, nastajam, ustvarjam svoje življenje in nihče drug ga ne ustvarja namesto mene. Soočiti se moram s svojimi pomanjkljivostmi, napakami, prestopki. Nihče razen mene ne more prestajati mojega (ne)bivanja. Jutri je še en dan in odločiti se moram — da se dvignem iz postelje in spet zaživim. Če mi spodleti, ne bom mogel kriviti ne vas, ne življenja, ne Boga." 

Vir:
Leo F. Buscaglia
Živimo, ljubimo in se učimo (Living, loving and learning)
(Prevod: Nadja Flajs; Ljubljana: Znanka, 1996)



--

Bakalina - Diedc u babji kuož

Besedilo:

en papudan pa šihtu, ka sm pršu h žen damou,
ws zmaltran n prpaten mpa žejn lih n prou,
sm siedu tie na kawč, de bom u mieru spiu en pier,
se že začieu je driet babji hudier.

je upila tie na mne, de sm gnuoj n de sm gniu,
de ciela bi žiulejne najrajš ležu mpa piu,
de ana je za use, de nima cajta se usiest
n jst de le pahajem tam pa ciest.

-tist dan je prasila baga,
de ejnkrt me u njena kuoža da,
de vidu bom kakuo je žen haduo,
če jma diedca ka živi štmanuo.

ka druj dan sm se zbudu nism mou verjet ačiem,
a sniewam, a prow vidm, al ki se zej tu griem,
sm jmu adne bule, tkuo ki krawe vimena
n nuotre u karač je jama bla.

račie prjele metla sa n pucat sm začieu
n kuhat n pamiwat, puhna diela sm jst mieu,
je umies pa usake piet menut me scat prtislna,
wn z diedca jst sm baba ratala.

-začiela sm kliet na maža,
frdamana galazn diedcowa,
na fabrik smu pije n kwanta,
jst pa cieu dan naj dielam tu dama.

sm wrt aplieia mpa si frizura šla uredit,
de muož ka pride z diela vejč bo jmu apetit
n gar na miza sm zlažila kar sm skuhala,
de diedca dabra bom nafuotrala.

je pršu skuz urata ws prtiden n patan,
je smrdu ki krapačna n bu je ws usran,
me še pagliedu ni ki šele de abjeu bi me,
je adpru pier n se uliegu je.

-začiela sm kliet na maža,
frdamana galazn diedcowa,
jst cieu dan sm mu južna kuhala,
ma diedcu lienmu se še jst na da.

sm že prijela metla, de bi nalamila ga,
ma tiscajt lih pa urateh nieki je patrkala,
sasiedowa tamlada u urateh stala je,
je diela de je pršla na kafe.

sediele swa za miza n aprawlale use,
je hmalu pršu tud muoj muož pagliedat kduo je tlie
n ka je vidu čča mlada ki de b ga zaklieu,
ači dal z njene rt ni zmknt teu.

-začiela sm kliet na maža,
frdamana galazn diedcowa,
jst cieu dan sm se njmu rihtala,
an pa še tuo na vie de žena ma.

zvečier sm kumi čakala de spat bi lahka šla,
začieu je muož, če bi mu adne jajca umiešala,
sm diela, de z vesejlem mu njegowe u karač,
umiešam, de bom miela mier panač.

n kkr usak maški tud muoj muož ni zej dajeu,
je pršu ws vesieu tie h mne n me je abjeu,
me prašu je če viem kuk an je fajn, kuk an je liep,
če viem, de med nagam mu rase riep.

-začiela sm kliet na maža,
frdamana galazn diedcowa,
jst cieu dan sm za njga dielala
n zej naj jst bi še pamuzla ga.

n bl ka sm se maltrala, de mala bi zaspala,
še bl je smrču muož, še bl wn z rt je rapatala,
sm ciela nuoč malila n prasila sm baga,
dej rieš me tega zluodje diedcowga.

ka druj dan sm se zbudu nism mou verjet ačiem,
jst spiet sm maški ratu n je riešen bu problem,
ma ka sm pršu s šihta ws kurajžn n vesieu,
namesta pira žena sm abjeu.




--

Dvojniki

Velikokrat naletim na osebe, ki se mi v določenem trenutku zazdijo neznansko podobne kakšnim (drugim) znanim osebnostim. Zaenkrat jih objavljam le nekaj:

Josh Hutcherson (znan iz filma Igre lakote)

Ter Blaž Švab (pevec ansambla Modrijani)

Owen Wilson


Drejc Pogačnik (klaviaturis skupine The Tide)

Jimmy Kimmel

Dejan Ladika (voditelj TV dnevnika na RTV SLO)

Naveen Andrews (Sayid v seriji Lost)

Kr en...

Naslednja je bolj interna zajebancija:

Anže Ančimer

Hilda Tovšak

--