Samo eno uro so nam odmerili, zato je najbolje, da kar začnemo. Zdi se mi čudovito, da bo to predavanje prenašala tudi satelitska televizija.[1] Vi in jaz skupaj! Preden se razvnamem, mi dovolite, da slečem svoj novi suknjič, saj ste ga zdaj tako in tako že vsi videli.
Pred kratkim sem od svojega soseda zvedel, da imajo v majhni cerkvici v naši soseščini enkratne duhovne vaje. Povabil me je, naj se jih kdaj udeležim. Takoj sem bil za to in skupaj sva se odpravila tja. Komaj sva odprla vrata cerkvice, že so naju vsi toplo pozdravljali. Prijemali so me za roke, me trepljali po ramah in me božali po laseh. Pa še niti dobro nisva vstopila! Potem so naju povabili naprej. Bilo je veliko petja, sprehajanja, celo plesali so - prava veselica. Zabava je dosegla vrhunec, ko je vstal duhovnik in spregovoril:
"Prijatelji, danes bomo poslušali brata Johnathana. Govoril bo o veri."
Brat Johnathan je vstal. Bil je droban človek, visok komaj kaj več kot meter in pol. Malo je pomolčal, sklenil roke in začel:
"Vera, vera, vera, vera, vera, vera."
Potem se je spet usedel! Duhovnik se je dvignil in na obrazu mu je sijal širok nasmeh, ko je spregovoril:
"Hvala ti, brat Johnathan, za čudovito pridigo o veri."
Pomislil sem, da se bom nekega lepega dne spametoval in bom, ko bom spet imel predavanje, tako kot danes tukaj, lepo vstal, sklenil roke in rekel:
"Ljubezen, ljubezen, ljubezen, ljubezen, ljubezen, ljubezen!" in nato odšel domov!
To bo eden najlepših večerov mojega življenja. Vendar danes še nisem dovolj pripravljen na kaj takega, zato vam bom to, kar je tisti možiček povedal v eni sami minuti, razlagal eno uro.
"Prijatelji, danes bomo poslušali brata Johnathana. Govoril bo o veri."
Brat Johnathan je vstal. Bil je droban človek, visok komaj kaj več kot meter in pol. Malo je pomolčal, sklenil roke in začel:
"Vera, vera, vera, vera, vera, vera."
Potem se je spet usedel! Duhovnik se je dvignil in na obrazu mu je sijal širok nasmeh, ko je spregovoril:
"Hvala ti, brat Johnathan, za čudovito pridigo o veri."
Pomislil sem, da se bom nekega lepega dne spametoval in bom, ko bom spet imel predavanje, tako kot danes tukaj, lepo vstal, sklenil roke in rekel:
"Ljubezen, ljubezen, ljubezen, ljubezen, ljubezen, ljubezen!" in nato odšel domov!
To bo eden najlepših večerov mojega življenja. Vendar danes še nisem dovolj pripravljen na kaj takega, zato vam bom to, kar je tisti možiček povedal v eni sami minuti, razlagal eno uro.
Prav zaskrbljen sem, če pomislim, da smo vsi potrebni ljubezni, da vsi hrepenimo po njej, a je je kljub temu tako malo opaziti okrog nas. Obiskoval sem tečaj terapije z otroško igro. Pomagal naj bi majhnim otrokom. Odrasle lahko zdravimo s pomočjo jezika, z njimi se pogovorimo o zdravljenju, otrokom pa je igra bolj domača pot. Zbereš jih v sobi, razdeliš jim različne igračke in rečeš:
"No, pa Poglejmo! Pogovarjajmo se tako lepo skupaj in pomagajmo drug drugemu."
In igra steče. Dodeljena mi je bila majhna deklica, ki je imela čustvene težave. Prej še nikoli nisem delal s tako majhnim otrokom - bilo ji je komaj pet let. Delala je neverjetne reči. Hvala bogu, da smo le začeli spoznavati, da se že dojenčki v zibelkah zavedajo dogajanja okrog sebe. Danes se pogovarjamo o velikih stvareh, kot na primer o "stimuliranju otrok". Naše ljube mame so vse to vedele in znale že zdavnaj. Pestovale so svoje otroke, jih ljubkovale, zibale in nosile po rokah, jih metale v zrak brez sleherne bojazni, da bi tako utegnile razvaditi svoje otroke.
Kakorkoli že, Lelani je imela za sabo pet nesrečnih let in njena igra me je začela že po nekaj dneh skrbeti. Kepice gline je oblikovala v majhne možiclje, podobne sneženim možem. Ko jih je dokončala, je po vsakem udarila, ob tem pa zavpila:
"Mami!"
Potem je naredila novega in ga takoj uničila: pof! in "Očka!"
Tako je opravila z vso svojo družino - vse je pomečkala. Nazadnje je od mene zahtevala, naj vse to naredim tudi jaz. Veste, bil sem zagrizen otroški terapevt in sem se resnično trudil za te otroke, čeprav sem bil zadolžen samo za poročanje o poteku terapije. Moral bi samo poročati, da je Lelani pomečkala svojo mamo. Nisem mogel ustreči njeni želji. Ker sem se čutil nekako vpletenega, sem jo vprašal:
"Lelani, kako to, da uničuješ vse ljudi, ki jih imaš rada?"
Pogledala me je skoraj brezizrazno, kot bi hotela reči Cepec!, in mi odgovorila:
"Ker mi ti ljudje ves čas povzročajo bolečino."
Petletni otrok!
Zagrizen, kot sem bil, sem nadaljeval:
"Toda jaz te imam rad in ti ne povzročam bolečine."
Odvrnila je:
"Ja, ampak ti si nor."
Komaj pet let stara je spoznala, da je ljubezen lahko boleča. Komaj pet let stara, pa je že prišla do sklepa, da si po vsej verjetnosti nor, če ljubiš brezpogojno. Od takrat sem odraslim poslušalcem odpredaval že marsikatero uro in zdi se mi, da smo tudi danes precej blizu temu, da vam dam lekcijo.
Pozvoni telefon in dvignem slušalko:
"Zdravo!"
Človek na drugi strani žice reče:
"Hej, Buscaglia, kje je pravzaprav tisto, čemur ti praviš ljubezen? Živim v majhnem stanovanju v Melroseu in sem grozno sam. Ne znam in ne upam se izkopati iz tega. Kje naj najdem to tvojo ljubezen?"
Prav nič težko mi ni stopiti do tega človeka. Usedem se in mu rečem:
"Pa se malo pogovarjajva o ljubezni."
Ni mi težko. Če pa mislite, da sem zaradi tega nor, je to čisto redu. Če me imate za norega, mi dajete s tem veliko prostora za delovanje. Ljudem, ki jih imamo za nore, marsikaj dopuščamo in jim veliko dopuščamo. Danes bi rad z vami delil nekaj malo manj norih idej o ljubezni, ki se dotikajo mene, in idej o upanju, ki se dotikajo vas.
Ne dovolite, da bi vas ljubezen obšla! Ljubezen je nekaj čudovitega. Vedno rad povem, kako všeč mi je misel, da nam je z rojstvom podarjen ves svet. Nekako nelagodno pa se počutim, ker vem, da le malo ljudi to darilo sploh odpre. Strgajte trakove! Odprite škatlo! Saj v njej ni nič drugega kot ljubezen, čarobnost in življenje in sreča in sanje in bolečina in solze. Vse to so samo sestavine darila, ki je vaša človečnost. Ne samo tiste stvari, ki osrečujejo - Hočem biti srečen vse svoje življenje! - ne, tudi veliko bolečine in solza je notri, veliko solza. Veliko čarobnosti, veliko sanj, veliko zmede. Toda tako je tudi prav. Življenje je tako. Življenje je vznemirljivo. Zakopljite se v svojo škatlo, in nikoli se ne boste dolgočasili!
"No, pa Poglejmo! Pogovarjajmo se tako lepo skupaj in pomagajmo drug drugemu."
In igra steče. Dodeljena mi je bila majhna deklica, ki je imela čustvene težave. Prej še nikoli nisem delal s tako majhnim otrokom - bilo ji je komaj pet let. Delala je neverjetne reči. Hvala bogu, da smo le začeli spoznavati, da se že dojenčki v zibelkah zavedajo dogajanja okrog sebe. Danes se pogovarjamo o velikih stvareh, kot na primer o "stimuliranju otrok". Naše ljube mame so vse to vedele in znale že zdavnaj. Pestovale so svoje otroke, jih ljubkovale, zibale in nosile po rokah, jih metale v zrak brez sleherne bojazni, da bi tako utegnile razvaditi svoje otroke.
Kakorkoli že, Lelani je imela za sabo pet nesrečnih let in njena igra me je začela že po nekaj dneh skrbeti. Kepice gline je oblikovala v majhne možiclje, podobne sneženim možem. Ko jih je dokončala, je po vsakem udarila, ob tem pa zavpila:
"Mami!"
Potem je naredila novega in ga takoj uničila: pof! in "Očka!"
Tako je opravila z vso svojo družino - vse je pomečkala. Nazadnje je od mene zahtevala, naj vse to naredim tudi jaz. Veste, bil sem zagrizen otroški terapevt in sem se resnično trudil za te otroke, čeprav sem bil zadolžen samo za poročanje o poteku terapije. Moral bi samo poročati, da je Lelani pomečkala svojo mamo. Nisem mogel ustreči njeni želji. Ker sem se čutil nekako vpletenega, sem jo vprašal:
"Lelani, kako to, da uničuješ vse ljudi, ki jih imaš rada?"
Pogledala me je skoraj brezizrazno, kot bi hotela reči Cepec!, in mi odgovorila:
"Ker mi ti ljudje ves čas povzročajo bolečino."
Petletni otrok!
Zagrizen, kot sem bil, sem nadaljeval:
"Toda jaz te imam rad in ti ne povzročam bolečine."
Odvrnila je:
"Ja, ampak ti si nor."
Komaj pet let stara je spoznala, da je ljubezen lahko boleča. Komaj pet let stara, pa je že prišla do sklepa, da si po vsej verjetnosti nor, če ljubiš brezpogojno. Od takrat sem odraslim poslušalcem odpredaval že marsikatero uro in zdi se mi, da smo tudi danes precej blizu temu, da vam dam lekcijo.
Pozvoni telefon in dvignem slušalko:
"Zdravo!"
Človek na drugi strani žice reče:
"Hej, Buscaglia, kje je pravzaprav tisto, čemur ti praviš ljubezen? Živim v majhnem stanovanju v Melroseu in sem grozno sam. Ne znam in ne upam se izkopati iz tega. Kje naj najdem to tvojo ljubezen?"
Prav nič težko mi ni stopiti do tega človeka. Usedem se in mu rečem:
"Pa se malo pogovarjajva o ljubezni."
Ni mi težko. Če pa mislite, da sem zaradi tega nor, je to čisto redu. Če me imate za norega, mi dajete s tem veliko prostora za delovanje. Ljudem, ki jih imamo za nore, marsikaj dopuščamo in jim veliko dopuščamo. Danes bi rad z vami delil nekaj malo manj norih idej o ljubezni, ki se dotikajo mene, in idej o upanju, ki se dotikajo vas.
Ne dovolite, da bi vas ljubezen obšla! Ljubezen je nekaj čudovitega. Vedno rad povem, kako všeč mi je misel, da nam je z rojstvom podarjen ves svet. Nekako nelagodno pa se počutim, ker vem, da le malo ljudi to darilo sploh odpre. Strgajte trakove! Odprite škatlo! Saj v njej ni nič drugega kot ljubezen, čarobnost in življenje in sreča in sanje in bolečina in solze. Vse to so samo sestavine darila, ki je vaša človečnost. Ne samo tiste stvari, ki osrečujejo - Hočem biti srečen vse svoje življenje! - ne, tudi veliko bolečine in solza je notri, veliko solza. Veliko čarobnosti, veliko sanj, veliko zmede. Toda tako je tudi prav. Življenje je tako. Življenje je vznemirljivo. Zakopljite se v svojo škatlo, in nikoli se ne boste dolgočasili!
Srečujem ljudi, ki mi govorijo:
"Živim za druge. Rad imam ljudi in razdajam ljubezen. Čisto zares verjamem v ljubezen. Vživel sem se v to vlogo!"
Potem pa isti ljudje vpijejo na natakarico:
"Kje je moja voda?"
Vaši ljubezni bom verjel, ko mi jo boste dokazali s svojimi dejanji. Verjel vam bom, ko boste razumeli, da drug drugega v vsakem trenutku učimo ljubezni. Ko se vprašate "Ali učim prav?" in si odgovorite pritrdilno, pojdite malo okrog in se poslušajte, kolikokrat rečete "Ljubim", namesto "Sovražim". Zadovoljni? — Super!
Tako dolgo se že ukvarjam s tematiko ljubezni, da sem prebral in prelistal že na stotine in še več psiholoških in socioloških študij. Spraševal sem strokovnjake, ki naj bi res veliko vedeli o tem, in poskušal dognati, koliko vemo o ljubezni. Pa sem ugotovil, da je ljubezen komaj kje omenjena. Takšen pomen pač pripisujemo ljubezni. Bilo je prav smešno, ko sem napisal knjigo Ljubezen in jo predal založniku. Rekel mi je, da bom najbrž moral spremeniti naslov. Prepričan je bil, da je bil tak naslov že zdavnaj kdaj uporabljen. Prosil sem ga:
"Vsaj poskusi; bomo videli, kaj se bo zgodilo."
Poskusili smo in dobil sem avtorske pravice za Ljubezen. Obstajale so knjige z naslovi Ljubezen in sovraštvo, Ljubezen in sla, Ljubezen in strah, Veselje in moč ljubezni, do tedaj pa ni še nihče pomislil na čisto preprost naslov L-J-U-B-E-Z-E-N. Pa tako lepa beseda je to. Beseda brez omejitev. Kaj beseda— pojem brez omejitev!
Kakšen je človek, ki ljubi? Človek, ki ljubi, ima najprej rad sebe. Kadarkoli to povem, vselej imajo ljudje pomisleke: že res, najbrž ima prav - pa vendar temu ne sledijo. Dokler ne boste vzljubili samega sebe, ne boste sposobni ljubiti koga drugega. Wiesel, izreden pisatelj židovskega rodu, je napisal čudovito knjigo z naslovom Goreče duše, v kateri zapiše:
"Ko bomo umrli in šli v nebesa in se tam srečali s svojim Stvarnikom, nas ne bo vprašal, zakaj nismo postali Preroki. Tudi zakaj nismo našli zdravila za to in ono, nas ne bo vprašal. V prelestnem trenutku srečanja nas bo vprašal, zakaj se nismo izoblikovali."
To je naša prva odgovornost. Čemu naj bi sicer bila namenjena vsa ta različnost? Vsi smo različni. Vsakdo lahko prispeva nekaj, česar ne more prispevati nihče drug. Kaj ni to dovolj velik razlog, da se navdušite zase? in da si še porečete: Moj bog, ugotoviti moram, v čem je moja posebnost!
Ko to omenim svojim študentom, rečejo:
"Jaz? Le kaj lahko prispevam jaz?"
No, če sami ne verjamete, da lahko, in če poslušate tiste, ki vam trobijo, da ste nesposobni, se boste zlahka prepričali, da res niste nič posebnega. Ne vem, zakaj nam ljudje vedno jemljejo pogum, namesto da bi nas vzpodbujali k oblikovanju samega sebe. Če se gradimo, lahko s tem obogatimo tudi druge in jim tako damo nekaj, česar sicer nikoli ne bi dobili. Prepričan sem, da sem postavil rekord v objemanju in da ga še vedno držim. Ali veste, da niti dva človeka ne objemata na enak način? Poznam take, ki objemajo nežno, da kar plavaš v njihovem objemu. Potem so taki, ki te zgrabijo: aaaahrrr! Nekateri te tolčejo po hrbtu: bum! bum! bum! Potem so še rahločutneži, ki v tvojem objemu kar zginejo od samega zvijanja. Nikar me ne prepričujte, da lahko objemanje postane dolgočasno.
"Živim za druge. Rad imam ljudi in razdajam ljubezen. Čisto zares verjamem v ljubezen. Vživel sem se v to vlogo!"
Potem pa isti ljudje vpijejo na natakarico:
"Kje je moja voda?"
Vaši ljubezni bom verjel, ko mi jo boste dokazali s svojimi dejanji. Verjel vam bom, ko boste razumeli, da drug drugega v vsakem trenutku učimo ljubezni. Ko se vprašate "Ali učim prav?" in si odgovorite pritrdilno, pojdite malo okrog in se poslušajte, kolikokrat rečete "Ljubim", namesto "Sovražim". Zadovoljni? — Super!
Tako dolgo se že ukvarjam s tematiko ljubezni, da sem prebral in prelistal že na stotine in še več psiholoških in socioloških študij. Spraševal sem strokovnjake, ki naj bi res veliko vedeli o tem, in poskušal dognati, koliko vemo o ljubezni. Pa sem ugotovil, da je ljubezen komaj kje omenjena. Takšen pomen pač pripisujemo ljubezni. Bilo je prav smešno, ko sem napisal knjigo Ljubezen in jo predal založniku. Rekel mi je, da bom najbrž moral spremeniti naslov. Prepričan je bil, da je bil tak naslov že zdavnaj kdaj uporabljen. Prosil sem ga:
"Vsaj poskusi; bomo videli, kaj se bo zgodilo."
Poskusili smo in dobil sem avtorske pravice za Ljubezen. Obstajale so knjige z naslovi Ljubezen in sovraštvo, Ljubezen in sla, Ljubezen in strah, Veselje in moč ljubezni, do tedaj pa ni še nihče pomislil na čisto preprost naslov L-J-U-B-E-Z-E-N. Pa tako lepa beseda je to. Beseda brez omejitev. Kaj beseda— pojem brez omejitev!
Kakšen je človek, ki ljubi? Človek, ki ljubi, ima najprej rad sebe. Kadarkoli to povem, vselej imajo ljudje pomisleke: že res, najbrž ima prav - pa vendar temu ne sledijo. Dokler ne boste vzljubili samega sebe, ne boste sposobni ljubiti koga drugega. Wiesel, izreden pisatelj židovskega rodu, je napisal čudovito knjigo z naslovom Goreče duše, v kateri zapiše:
"Ko bomo umrli in šli v nebesa in se tam srečali s svojim Stvarnikom, nas ne bo vprašal, zakaj nismo postali Preroki. Tudi zakaj nismo našli zdravila za to in ono, nas ne bo vprašal. V prelestnem trenutku srečanja nas bo vprašal, zakaj se nismo izoblikovali."
To je naša prva odgovornost. Čemu naj bi sicer bila namenjena vsa ta različnost? Vsi smo različni. Vsakdo lahko prispeva nekaj, česar ne more prispevati nihče drug. Kaj ni to dovolj velik razlog, da se navdušite zase? in da si še porečete: Moj bog, ugotoviti moram, v čem je moja posebnost!
Ko to omenim svojim študentom, rečejo:
"Jaz? Le kaj lahko prispevam jaz?"
No, če sami ne verjamete, da lahko, in če poslušate tiste, ki vam trobijo, da ste nesposobni, se boste zlahka prepričali, da res niste nič posebnega. Ne vem, zakaj nam ljudje vedno jemljejo pogum, namesto da bi nas vzpodbujali k oblikovanju samega sebe. Če se gradimo, lahko s tem obogatimo tudi druge in jim tako damo nekaj, česar sicer nikoli ne bi dobili. Prepričan sem, da sem postavil rekord v objemanju in da ga še vedno držim. Ali veste, da niti dva človeka ne objemata na enak način? Poznam take, ki objemajo nežno, da kar plavaš v njihovem objemu. Potem so taki, ki te zgrabijo: aaaahrrr! Nekateri te tolčejo po hrbtu: bum! bum! bum! Potem so še rahločutneži, ki v tvojem objemu kar zginejo od samega zvijanja. Nikar me ne prepričujte, da lahko objemanje postane dolgočasno.
S spoznavanjem samega sebe, z razvijanjem, z ugotavljanjem, kdo sploh ste in kakšen naj bi bil vaš prispevek, boste imeli v življenju največ težav, pa čeprav bi jih s tem morali imeti najmanj. Posvetite se torej temu procesu nastajanja, da se boste potem lahko razdajali, kajti edini razlog posedovanja leži v razdajanju. Najbolj čudovita lastnost našega jaza je njegova neoprijemljivost. Kar ostane za nami, se ne da otipati. V tem je ves čar. V tem je ves pomen. To je to, kar ste. Če vam bo to uspelo, boste s svojo zapuščino osrečili vse, ki se jih bo vaše življenje dotaknilo. Bogatejši bodo. Treba pa se bo trdo bojevati.
Pod krinko ljubezni pogosto nastopa izsiljevanje, ker ponujamo ljubezen, a zanjo postavljamo pogoje. Rada te bom imela, če boš imel dobre ocene v Šorn Rad te bom imel, če boš pridna in boš delala tako, kot bom jaz hotel! Tolažim se z upanjem, da vendarle obstaja na svetu kakšen človek, ki zna reči preprosto:
"Ljubim te. Vedno te bom ljubil!" - tako bi moralo biti v vsaki družini. Robert Frost je nekoč rekel: "Dom je kraj, kjer te bodo sprejeli lepo, kadarkoli se tam pojaviš."
Preprosto in brez očitkov: Kaj ti nisem govoril?, Tega ne bi smel narediti! Mama in oče bi storila veliko bolje, če bi na rane položila obliže z besedami: Sedi! Pomagali ti bomo. Poskusi še enkrat.
Vsaj en človek! Saj ne zahtevam preveč. Bodite ta človek nekomu drugemu. Sprejmite, če vam bo to kdo ponudil, in si zapomnite, da je enako težko sprejemati kot dajati. Nekateri med nami celo veliko laže dajejo, kot sprejemajo.
"Ljubim te. Vedno te bom ljubil!" - tako bi moralo biti v vsaki družini. Robert Frost je nekoč rekel: "Dom je kraj, kjer te bodo sprejeli lepo, kadarkoli se tam pojaviš."
Preprosto in brez očitkov: Kaj ti nisem govoril?, Tega ne bi smel narediti! Mama in oče bi storila veliko bolje, če bi na rane položila obliže z besedami: Sedi! Pomagali ti bomo. Poskusi še enkrat.
Vsaj en človek! Saj ne zahtevam preveč. Bodite ta človek nekomu drugemu. Sprejmite, če vam bo to kdo ponudil, in si zapomnite, da je enako težko sprejemati kot dajati. Nekateri med nami celo veliko laže dajejo, kot sprejemajo.
Tako! Najtežja bitka v vašem življenju bo bitka za vaš lastni jaz. Do konca življenja bo trajal ta boj, ker se bodo drugi trudili, da bi lahko po mili volji razpolagali z vami, kar bi jim seveda zelo ustrezalo. Če se vdate in izdate svoj jaz, vam ne preostane prav nič več. Nasprotno pa, če zberete vse svoje delce in jih držite skupaj, postanete resnični vi. Šele takrat, ko vam bo to uspelo, boste lahko rekli:
"Sem. Postal sem jaz. Ljubim, ker vam dajem vse, kar sem; ne skrivam se v megli. Dajem se brezpogojno!"
Čudovito je, če znaš reči to, zato tega nikar ne zamudite. Ne zamudite sami sebe! Nekje na dolgi črti življenja se srečajte s svojim jazom. Sezite si v roke in recite:
"Zdravo! Kje hudiča pa si bil vsa ta leta? No, zdaj, ko sva se srečala, lahko pot nadaljujeva skupaj" Videli boste, da vašemu jazu ne bo nikoli konca. Vaši skriti potenciali so brezmejni. Doslej še nikomur ni uspelo postaviti meja človeškim potencialom.
"Sem. Postal sem jaz. Ljubim, ker vam dajem vse, kar sem; ne skrivam se v megli. Dajem se brezpogojno!"
Čudovito je, če znaš reči to, zato tega nikar ne zamudite. Ne zamudite sami sebe! Nekje na dolgi črti življenja se srečajte s svojim jazom. Sezite si v roke in recite:
"Zdravo! Kje hudiča pa si bil vsa ta leta? No, zdaj, ko sva se srečala, lahko pot nadaljujeva skupaj" Videli boste, da vašemu jazu ne bo nikoli konca. Vaši skriti potenciali so brezmejni. Doslej še nikomur ni uspelo postaviti meja človeškim potencialom.
Lahko se naučite dotikati se na čisto nov način. Vaš pogled naj bo drugačen od vseh ostalih. Prisluhnite! Slišali boste stvari, ki jih ni slišal še nihče. Predajte se nikoli občutenemu. Svoj jaz oblikujte čisto po svoje. Ko boste vse to opravili, se boste zavedeli, da ste šele na začetku. Vedno več in več in še in še se vam bo odpiralo — bogatenje in razdajanje. Kako fantastično! Ko pridete na nebeški prag in vam zastavijo vprašanje:
"Ste izoblikovali svoj jaz? Ste bili vi?", glejte, da boste lahko odgovorili:
"Sem. Uspelo mi je!"
Peljal sem se z letalom. Veliko potujem in rad imam letališča. Nekateri jih ne marajo. Jaz ne maram vožnje do letališč, a letališča obožujem, ker se tam naučim o obnašanju med ljudmi več kot kjerkoli drugje. Opazujte ljudi in ne boste se dolgočasili. Nikar se ne ukvarjajte s podatki o odhodih in prihodih letal na oglasni tabli, raje sledite dogajanju okrog sebe, dinamiki resničnega življenja. Ko sem se vkrcal v letalo, sem dobil prostor poleg nekega mladeniča, o katerem bi lahko zatrdil, da mu na vsem svetu nič ne manjka. Namenjen je bil na univerzo v Kolorado. Začela sva se pogovarjati. Vsaka druga njegova beseda je bila jaz ali mene:
"Tega jaz ne maram!",
"Mene šola dolgočasi, to je za dekleta!",
"Smrdljivi profesorji me že ne bodo...",
"Jaz se požvižgam na ves sveti",
"Amerika potrebuje mene, ne jaz nje!".
Naposled sem ga kot tipičen zagovornik permisivne vzgoje, kar pač sem, prekinil:
"Daj, utihni že enkrat! A se sploh zavedaš, kaj blebetaš? Ali veš, kolikokrat si na razdalji zadnjih petstotih milj izrekel jaz in mene? Kje pa smo mi in nas, a?"
Nekaj časa je molčal in me debelo gledal, potem pa vprašal:
"Kdo ste vi?"
Čisto nekaj drugega se mi je primerilo lani na letališču O'Hara, kjer nas je popolnoma, ampak res popolnoma zametlo in smo obtičali na njem dva dneva in dve noči. Takole je bilo: naše letalo je bilo zadnje, ki je dobilo dovoljenje za pristanek; takoj nato so objavili, da ne le da ne moremo nadaljevati poleta, da celo letališča ne moremo zapustiti, ker zunaj divja silen snežni metež. Obtičali smo na letališču. Rekli so nam še, da je vsa hrana zastonj, in odprli vse okrepčevalnice. To so bila nebesa! Kljub temu pa so se med nami našli ljudje, ki so vpili na stevardese:
"Spravite me s tega letališča, nujno moram priti v Cincinnati!"
Gledal sem obraze teh ljudi. O, fant! Kaj bi dal, da bi jih lahko spravil v Cincinnati, samo da mi jih ne bi bilo treba več gledati.
"Ste izoblikovali svoj jaz? Ste bili vi?", glejte, da boste lahko odgovorili:
"Sem. Uspelo mi je!"
Peljal sem se z letalom. Veliko potujem in rad imam letališča. Nekateri jih ne marajo. Jaz ne maram vožnje do letališč, a letališča obožujem, ker se tam naučim o obnašanju med ljudmi več kot kjerkoli drugje. Opazujte ljudi in ne boste se dolgočasili. Nikar se ne ukvarjajte s podatki o odhodih in prihodih letal na oglasni tabli, raje sledite dogajanju okrog sebe, dinamiki resničnega življenja. Ko sem se vkrcal v letalo, sem dobil prostor poleg nekega mladeniča, o katerem bi lahko zatrdil, da mu na vsem svetu nič ne manjka. Namenjen je bil na univerzo v Kolorado. Začela sva se pogovarjati. Vsaka druga njegova beseda je bila jaz ali mene:
"Tega jaz ne maram!",
"Mene šola dolgočasi, to je za dekleta!",
"Smrdljivi profesorji me že ne bodo...",
"Jaz se požvižgam na ves sveti",
"Amerika potrebuje mene, ne jaz nje!".
Naposled sem ga kot tipičen zagovornik permisivne vzgoje, kar pač sem, prekinil:
"Daj, utihni že enkrat! A se sploh zavedaš, kaj blebetaš? Ali veš, kolikokrat si na razdalji zadnjih petstotih milj izrekel jaz in mene? Kje pa smo mi in nas, a?"
Nekaj časa je molčal in me debelo gledal, potem pa vprašal:
"Kdo ste vi?"
Čisto nekaj drugega se mi je primerilo lani na letališču O'Hara, kjer nas je popolnoma, ampak res popolnoma zametlo in smo obtičali na njem dva dneva in dve noči. Takole je bilo: naše letalo je bilo zadnje, ki je dobilo dovoljenje za pristanek; takoj nato so objavili, da ne le da ne moremo nadaljevati poleta, da celo letališča ne moremo zapustiti, ker zunaj divja silen snežni metež. Obtičali smo na letališču. Rekli so nam še, da je vsa hrana zastonj, in odprli vse okrepčevalnice. To so bila nebesa! Kljub temu pa so se med nami našli ljudje, ki so vpili na stevardese:
"Spravite me s tega letališča, nujno moram priti v Cincinnati!"
Gledal sem obraze teh ljudi. O, fant! Kaj bi dal, da bi jih lahko spravil v Cincinnati, samo da mi jih ne bi bilo treba več gledati.
Medtem ko so se ti zahtevneži drli in zahtevali, naj se jih spravi z letališča, je neka čudovita ženska pristopila k materam z otroki:
"Dovolite, da jaz malo popazim na vaše malčke. Vedno sem si želela postati vzgojiteljica. Igrali se bomo otroški vrtec. Pripovedovala jim bom pravljice, ve pa si medtem v miru privoščite prigrizek in pijačo."
Morah bi videti to dekle, kako je sredi tistega vrveža zbranim otrokom pripovedovala pravljice. Vse to se je dogajalo v istem snežnem metežu, sredi istega letališča, v isti situaciji. Kakšna je bila razlika med človekom, ki je razsajal, in mladenko, ki je na hitro ustanovila otroški vrtec? V izbiri! Vsa razlika je bila v izbiri. Nepričakovana, čudovita, osebna odločitev: razumem vas; želim vam pomagati, ker bo to tudi moje osebno zadovoljstvo. V tem je bistvo. Saj razumete? Lahko naredimo tudi škodo, če samo dajemo, dajemo, dajemo... Nekateri to že veste. Včasih darujemo največ in najboljše, če se zadržimo. V tem konkretnem primeru pa — čudovito! Dati, deliti! Ker imaš kaj dati. Odločiš se, da se boš ta trenutek razdal v celoti in s tem drugim olajšal življenje.
Bil sem eden tistih srečnežev, ki jim je bilo dano videti tibetantskega dalajlamo, potem ko je okreval po hudi bolezni. Želim si, da bi tega človeka lahko doživeli tudi vsi vi. Se spominjate, da smo govorili o veri: vera, vera, vera! Prišel je na oder in se ozrl po ljudeh, zbranih v svetišču. Prostor je bil prepoln. Od topline njegovega pogleda smo se kar raztopili. Če sploh je na svetu kdo, ki bi lahko bil zagrenjen, če sploh kdo na svetu ima pravico biti zagrenjen, je to zagotovo on. Veste, kaj je rekel? Rekel je:
"Naša največja in najbolj pomembna dolžnost je pomagati drugim." Potem je malo pomolčal, se rahlo nasmehnil in dodal:
"In, prosim, če jim že ne moremo pomagati, jih vsaj prizadeti ni treba."
Če bi si vsakdo med nami nocoj lahko priznal, da v sebi nima sposobnosti ali moči, da bi pomagal drugim, da tega pač ne more storiti, da pa obljublja sam sebi, da ne bo nikoli nikogar prizadel, vsaj ne namenoma moj bog, kakšen posvečen kraj bi to bil!
"Dovolite, da jaz malo popazim na vaše malčke. Vedno sem si želela postati vzgojiteljica. Igrali se bomo otroški vrtec. Pripovedovala jim bom pravljice, ve pa si medtem v miru privoščite prigrizek in pijačo."
Morah bi videti to dekle, kako je sredi tistega vrveža zbranim otrokom pripovedovala pravljice. Vse to se je dogajalo v istem snežnem metežu, sredi istega letališča, v isti situaciji. Kakšna je bila razlika med človekom, ki je razsajal, in mladenko, ki je na hitro ustanovila otroški vrtec? V izbiri! Vsa razlika je bila v izbiri. Nepričakovana, čudovita, osebna odločitev: razumem vas; želim vam pomagati, ker bo to tudi moje osebno zadovoljstvo. V tem je bistvo. Saj razumete? Lahko naredimo tudi škodo, če samo dajemo, dajemo, dajemo... Nekateri to že veste. Včasih darujemo največ in najboljše, če se zadržimo. V tem konkretnem primeru pa — čudovito! Dati, deliti! Ker imaš kaj dati. Odločiš se, da se boš ta trenutek razdal v celoti in s tem drugim olajšal življenje.
Bil sem eden tistih srečnežev, ki jim je bilo dano videti tibetantskega dalajlamo, potem ko je okreval po hudi bolezni. Želim si, da bi tega človeka lahko doživeli tudi vsi vi. Se spominjate, da smo govorili o veri: vera, vera, vera! Prišel je na oder in se ozrl po ljudeh, zbranih v svetišču. Prostor je bil prepoln. Od topline njegovega pogleda smo se kar raztopili. Če sploh je na svetu kdo, ki bi lahko bil zagrenjen, če sploh kdo na svetu ima pravico biti zagrenjen, je to zagotovo on. Veste, kaj je rekel? Rekel je:
"Naša največja in najbolj pomembna dolžnost je pomagati drugim." Potem je malo pomolčal, se rahlo nasmehnil in dodal:
"In, prosim, če jim že ne moremo pomagati, jih vsaj prizadeti ni treba."
Če bi si vsakdo med nami nocoj lahko priznal, da v sebi nima sposobnosti ali moči, da bi pomagal drugim, da tega pač ne more storiti, da pa obljublja sam sebi, da ne bo nikoli nikogar prizadel, vsaj ne namenoma moj bog, kakšen posvečen kraj bi to bil!
Vsakokrat, ko začutite, da se v vaši notranjosti kopiči zloba, si usta pokrijte z dlanjo! Sčasoma vam bo to prešlo v navado in si ust sploh ne bo treba več pokrivati, ampak si boste dlan samo zamislili. Nazadnje pa niti to ne bo več potrebno. Tako se stvari odvijajo, če je človek pozitivno usmerjen: pozitivno rodi pozitivno. Ko to poslušamo, nam gre na smeh, res pa je, da so ljudje, ki ljubijo, povsod priljubljeni. Včasih se nam zdijo malo trčeni, a smo vseeno veseli, če so v bližini. Lepo je, če znaš biti odprt, saj le tako lahko sprejemaš od sveta, ki te obdaja in v katerem odseva tvoja pozitivna slika. Samo tako lahko opazujemo samega sebe in spremljamo svojo osebno rast.
Ko se z nekom zbližaš, postaneš nekaj več. Ko se oba zbližata še z drugimi, postajamo vsi skupaj še več. Ali se tega sploh zavedate? Če te sprejmem v svoje življenje, imam naenkrat štiri roke namesto dveh. Dve glavi. Štiri noge. Veselje lahko doživljam dvojno. Seveda so tudi solze obilnejše, vendar bom poleg tebe, ko boš jokal, in ti boš ob meni, ko bom jokal jaz. Nikoli ne bi smel nihče jokati sam!
Tudi umirati ne bi smel nihče sam. Ste vedeli, da lahko v Los Angelesu za borih sedem dolarjev in pol najamete osebo, ki sedi ob vaši bolniški piostelji samo zato, da ne bi bili sami, ko pride mrt? To je vendar odvratno! Če se znajdete na robu življenja in vse do tedaj niste uspeli pridobiti nikogar, ki bi vam stal ob strani, ko umirate, se morate resnično zamisliti nad seboj in svojim življenjem. Nihče ne bi smel umirati sam. Če hočete takrat imeti koga ob sebi, morate tvegati že prej in se odpreti. Naučite se spet zaupati ljudem!
Všeč mi je zgodbica o človeku, ki se pelje z avtom navkreber. Cesta je ozka in se strmo vzpenja. Pripelje do mesta, kjer cesta zelo ostro zavije. Tik pred ovinkom mu nasproti pripelje ženska. Gume zacvilijo, ženska se nagne skozi okno in na ves glas zakriči:
"Prašič!"
Človek ogorčen zavpije nazaj:
"Kako si drzneš, ti svinja!" zapelje v ovinek in se zaleti ... v prašiča.
Tudi umirati ne bi smel nihče sam. Ste vedeli, da lahko v Los Angelesu za borih sedem dolarjev in pol najamete osebo, ki sedi ob vaši bolniški piostelji samo zato, da ne bi bili sami, ko pride mrt? To je vendar odvratno! Če se znajdete na robu življenja in vse do tedaj niste uspeli pridobiti nikogar, ki bi vam stal ob strani, ko umirate, se morate resnično zamisliti nad seboj in svojim življenjem. Nihče ne bi smel umirati sam. Če hočete takrat imeti koga ob sebi, morate tvegati že prej in se odpreti. Naučite se spet zaupati ljudem!
Všeč mi je zgodbica o človeku, ki se pelje z avtom navkreber. Cesta je ozka in se strmo vzpenja. Pripelje do mesta, kjer cesta zelo ostro zavije. Tik pred ovinkom mu nasproti pripelje ženska. Gume zacvilijo, ženska se nagne skozi okno in na ves glas zakriči:
"Prašič!"
Človek ogorčen zavpije nazaj:
"Kako si drzneš, ti svinja!" zapelje v ovinek in se zaleti ... v prašiča.
Ne verjamemo ljudem, ki nam hočejo dobro!
Poskusite se kdaj vključiti v kolono vozil na avtocesti v Los Angelesu. Sedim v svojem avtu in opazujem voznike, ki mi s svojimi odločnimi obrazi sporočajo: Crkni, Buscaglia! in brnijo naprej: Zum! Zum! Zum!
Prav smešno se mi zdi, ko opazujem reakcije voznikov, ko sam zmanjšam hitrost in omogočim čakajočim, da s stranske poti zapeljejo v kolono. Meni se nikoli tako zelo ne mudi, da jim ne bi utegnil namigniti: Izvolite! Veste, da mi ne verjamejo? Kar topijo se: Jaz? Mene spuščaš naprej? Čisto zares? Polepšam jim dan. Nekdo jim je dal prednost!
Poskusite se kdaj vključiti v kolono vozil na avtocesti v Los Angelesu. Sedim v svojem avtu in opazujem voznike, ki mi s svojimi odločnimi obrazi sporočajo: Crkni, Buscaglia! in brnijo naprej: Zum! Zum! Zum!
Prav smešno se mi zdi, ko opazujem reakcije voznikov, ko sam zmanjšam hitrost in omogočim čakajočim, da s stranske poti zapeljejo v kolono. Meni se nikoli tako zelo ne mudi, da jim ne bi utegnil namigniti: Izvolite! Veste, da mi ne verjamejo? Kar topijo se: Jaz? Mene spuščaš naprej? Čisto zares? Polepšam jim dan. Nekdo jim je dal prednost!
Ko se odpremo, ko tvegamo in zaupamo ljudem, postajamo človeški. To zgodbo sem povedal že velikokrat in celo pisal sem že o tem. Navdaja me s tako radostjo, da še vedno rad govorim o tem. Svojim študentom nalagam precej tako imenovanih prostovoljnih obveznosti. Mnogi med vami nekatere že poznajo. Ena od takih prostovoljnih obveznosti je, da vsak naredi nekaj za koga drugega. Včasih me vprašajo:
"Kaj pa misliš s tem nekaj za koga drugega? Kaj bi to lahko bilo?"
Ko slišim tako vprašanje, me prime, da bi človeku stisnil vrat: Kaj naj bi to bilo?!
"Kaj pa misliš s tem nekaj za koga drugega? Kaj bi to lahko bilo?"
Ko slišim tako vprašanje, me prime, da bi človeku stisnil vrat: Kaj naj bi to bilo?!
Eden takih - ime mu je Joel - je prišel k meni. Sedaj je že slaven, ker sem njegovo zgodbo povedal že ničkolikokrat. Zgodba mu je všeč in dovolil mi je, da jo pripovedujem. Torej, vprašal me je:
"Kaj naj bi to bilo? Kaj lahko jaz naredim?"
Povabil sem ga:
"Pridi sem, Joel! Poglej, v bližini naše univerze je rehabilitacijski center in vsakdo med nami bi ga moral kdaj obiskati. Če hočeš videti svojo prihodnost, obišči rehabilitacijski center!"
Peljal sem ga v dom, kjer je po posteljah poležavalo veliko starčkov v oguljenih haljah in topo strmelo v strop. Senilnost ni rezultat starosti, nastopi zaradi pomanjkanja ljubezni in občutka nekoristnosti. Dokler se boste počutili koristne, se ne boste postarali. Ne zanašajte se na druge! Naslonite se nase! Ostanite aktivni! Poiščite si delo! Delo s smislom. Ko boste proslavljali svoj stosedemdeseti rojstni dan, boste rekli:
"Kaj naj bi to bilo? Kaj lahko jaz naredim?"
Povabil sem ga:
"Pridi sem, Joel! Poglej, v bližini naše univerze je rehabilitacijski center in vsakdo med nami bi ga moral kdaj obiskati. Če hočeš videti svojo prihodnost, obišči rehabilitacijski center!"
Peljal sem ga v dom, kjer je po posteljah poležavalo veliko starčkov v oguljenih haljah in topo strmelo v strop. Senilnost ni rezultat starosti, nastopi zaradi pomanjkanja ljubezni in občutka nekoristnosti. Dokler se boste počutili koristne, se ne boste postarali. Ne zanašajte se na druge! Naslonite se nase! Ostanite aktivni! Poiščite si delo! Delo s smislom. Ko boste proslavljali svoj stosedemdeseti rojstni dan, boste rekli:
"Buseaglia je imel prav."
Kakorkoli že, vstopila sva v ta dom, fant se je ozrl okrog sebe in vprašal:
"Kaj naj hi jaz počel tukaj? O gerontologiji nimam pojma."
"V redu," sem rekel. "Ali vidiš tisto staro gospo tamle? Stopi k njej in jo pozdravi!"
"Je to vse?"
"To je vse!"
Gospo mi je poslal sam Bog! Fant je stopil k njej in jo pozdravil:
"Mhm, živjo!"
Pogledala ga je nekako sumničavo in vprašala:
"Ali si moj sorodnik?"
Odgovoril je:
"N..n..ne, nisem sorodnik."
"Dobro," je rekla ženička, "svoje sorodnike sovražim. Sedi, sinko."
Usedel se je in začela sta se pogovarjati. O bog, kaj vse mu je pripovedovala! Saj vam ves čas govorim, da ne smemo zanemarjati svojega življenja, ker bomo prej ali slej za to plačevali račune! Ta ženička je vedela povedati toliko čudovitih stvari o življenju in ljubezni, o bolečini in trpljenju; celo o bližajoči se smrti, s katero je sklenila nekakšen mirovni sporazum. Žal se doslej ni nihče potrudil, da bi ji prisluhnil. Joel je starko obiskoval enkrat na teden in kmalu so vsi v domu njegovemu obisku rekli Joelov dan. Ko je prišel, so se okrog njega zbrali vsi starčki. Veste, kaj je naredila ta čudovita ženica? Prisilila je svojo hčerko, da ji je prinesla čedno domačo haljo. Tako je vsa lepo urejena in v svileni halji z globokim izrezom pričakala Joela. Uredila si je tudi lase, kar prej ni naredila že celo večnost. Čemu bi si urejala lase, če pa tega nihče ne opazi? V domu te nihče še pogleda ne. Tu te samo odpravijo. Komu pa je pogodu, da ga odpravijo? Nihče ne mara, da se z njim ravna kot s predmetom. Kako drugače je, če te kdo pogleda in reče: Živjo, Buscaglia, kako si kaj danes? Sploh še, če opaziš, da ga to tudi resnično zanima!
Kakorkoli že, vstopila sva v ta dom, fant se je ozrl okrog sebe in vprašal:
"Kaj naj hi jaz počel tukaj? O gerontologiji nimam pojma."
"V redu," sem rekel. "Ali vidiš tisto staro gospo tamle? Stopi k njej in jo pozdravi!"
"Je to vse?"
"To je vse!"
Gospo mi je poslal sam Bog! Fant je stopil k njej in jo pozdravil:
"Mhm, živjo!"
Pogledala ga je nekako sumničavo in vprašala:
"Ali si moj sorodnik?"
Odgovoril je:
"N..n..ne, nisem sorodnik."
"Dobro," je rekla ženička, "svoje sorodnike sovražim. Sedi, sinko."
Usedel se je in začela sta se pogovarjati. O bog, kaj vse mu je pripovedovala! Saj vam ves čas govorim, da ne smemo zanemarjati svojega življenja, ker bomo prej ali slej za to plačevali račune! Ta ženička je vedela povedati toliko čudovitih stvari o življenju in ljubezni, o bolečini in trpljenju; celo o bližajoči se smrti, s katero je sklenila nekakšen mirovni sporazum. Žal se doslej ni nihče potrudil, da bi ji prisluhnil. Joel je starko obiskoval enkrat na teden in kmalu so vsi v domu njegovemu obisku rekli Joelov dan. Ko je prišel, so se okrog njega zbrali vsi starčki. Veste, kaj je naredila ta čudovita ženica? Prisilila je svojo hčerko, da ji je prinesla čedno domačo haljo. Tako je vsa lepo urejena in v svileni halji z globokim izrezom pričakala Joela. Uredila si je tudi lase, kar prej ni naredila že celo večnost. Čemu bi si urejala lase, če pa tega nihče ne opazi? V domu te nihče še pogleda ne. Tu te samo odpravijo. Komu pa je pogodu, da ga odpravijo? Nihče ne mara, da se z njim ravna kot s predmetom. Kako drugače je, če te kdo pogleda in reče: Živjo, Buscaglia, kako si kaj danes? Sploh še, če opaziš, da ga to tudi resnično zanima!
Ob Joelovih dneh so se začele dogajati čudovite stvari. Lahko rečem, da sem doživel enega najbolj zmagoslavnih trenutkov v svoji učiteljski karieri, ko sem lepega dne stopil na univerzitetno dvorišče in tam zagledal Joela, ki so mu kot Pied Piperju (lovec na podgane iz Hamelina) sledili starčki, kakih trideset jih je bilo. Zadovoljno so podrsavali proti nogometnemu igrišču. Kaj naj bi to bilo? Poglej okrog sebe! Kaj lahko storiš? Ob tebi je človek, ki si želi tvojega dotika. Prepirljivi prodajalki povej, da je čudovita! Kaj lahko storiš? Nič bombastičnega ni treba narediti.V drobnih pozornostih se skrivajo zakladi. V majhnih stvareh, nanizanih druga na drugo!
Sedaj vam bom prebral odlomek iz zadnje knjige Elisabeth Kiibler Rossove z naslovom "Smrt — zadnja stopnja rasti". Tako pravi:
"Nadvse pomembno je spoznanje, da moramo živeti humano, se zazreti vase, poiskati izvor miru, razumevanja in moči, ki ga imenujemo lastni jaz in na tem graditi, če hočemo v celoti zvedeti, kdo smo in kaj se bo zgodilo, ko umremo. Šele potem (beseda je namenoma poudarjena!) se lahko odpremo drugim z ljubeznijo in pristopnostjo ter jih potrpežljivo vodimo z mislijo na tisto, kar bomo morda dosegli skupaj."
"Nadvse pomembno je spoznanje, da moramo živeti humano, se zazreti vase, poiskati izvor miru, razumevanja in moči, ki ga imenujemo lastni jaz in na tem graditi, če hočemo v celoti zvedeti, kdo smo in kaj se bo zgodilo, ko umremo. Šele potem (beseda je namenoma poudarjena!) se lahko odpremo drugim z ljubeznijo in pristopnostjo ter jih potrpežljivo vodimo z mislijo na tisto, kar bomo morda dosegli skupaj."
En sam tega ne more narediti. Za kaj takega sta potrebna vsaj dva. Štirje vidijo vse skupaj še bolj natančno. Če se združimo vsi, ki smo danes tukaj, pa bo naša predstava še boljša.
Ker hočemo biti odprti in razdajati ljubezen, se moramo osvoboditi izpod suženjstva besed. Tiranije besed. Besede so pasti. Še preden smo dovolj stari, da bi si ustvarili svoj slovar, se naučimo besed drugih ljudi in se ujamemo v njihove pasti. Drugi nam povedo, koga je treba sovražiti, koga smemo ljubiti, kaj je pomembno in zakaj je pomembno. Same besede! Mi pa jim verjamemo. Še vedno jim verjamemo.
Ker hočemo biti odprti in razdajati ljubezen, se moramo osvoboditi izpod suženjstva besed. Tiranije besed. Besede so pasti. Še preden smo dovolj stari, da bi si ustvarili svoj slovar, se naučimo besed drugih ljudi in se ujamemo v njihove pasti. Drugi nam povedo, koga je treba sovražiti, koga smemo ljubiti, kaj je pomembno in zakaj je pomembno. Same besede! Mi pa jim verjamemo. Še vedno jim verjamemo.
Veste, besede vam prikličejo na dan vse mogoče stvari. Menda ne mislite, da je to samo možganska vaja? Neumnost! Vsakokrat, ko slišite besedo, slišite razlago iz slovarja in ob tem v sebi tudi nekaj občutite. Razmislite o tem! Komunist. Katolik. Žid. Vidite? Zamorec. Mestic. Kakšne občutke vam vzbudijo te besede? Takšne, kot so vam jih nekoč, davno vsadili in ste jih brez razmišljanja uskladiščili, ne da bi jih kdajkoli pozneje ponovno opredelili. Vse prepogosto so v njih nakopičeni sovraštvo, predsodki in razdiralne moči, ker se pač niste potrudili in tega spremenili.
Sam sem se tega naučil že zelo zgodaj, ker so bili moji starši italijanski emigranti. V to deželo so prišli praznih rok. Ničesar niso imeli. Nastanili so se v Los Angelesu in ustvarili družino. Marsikdaj nismo vedeli niti, kaj bomo skuhali. Delala sta. Oba sta delala; delala sta noč in dan. To bi morali videti. Naučila sta nas marsikaj o delu in odgovornosti. Nismo posedali in lenarili. Vedno se je našlo kakšno delo tudi za nas. Otroci smo bili enakopravni člani družine.
Angleško pa nismo znali. V soseščini so nam rekli "makaronarji" in bali so se, da jim bomo porušili ugled. Spominjam se, da sem komaj kaj znal povedati po angleško, ko sem začel hoditi v šolo; sem pa tekoče govoril italijansko. Znal sem odpeti sedem oper. Otroci v šoli so me kljub temu klicali "makaronar" ali "lah".
Spominjam se, da sem nekoč vprašal očeta, kaj pomeni "lah" in kaj pomeni "makaronar". Pomiril me je:
"Nič ne maraj, Felice, nič ne maraj! To ne pomeni nič posebnega. Ne smeš dovoliti, da te prizadenejo besede!"
In vendar so me prizadele. Bolelo me je, ker me niso sprejemali medse. Se več. Veste, kaj se je zgodilo? Šolani vzgojitelji so me testirali in ker nisem znal angleško, so me poslali v razred duševno prizadetih. Še ena lepa oznaka! Znašel sem se v razredu za zaostale otroke in to je bila najboljša šola, kar sem jih kdaj imel. Le malo učiteljev se spominjam, zelo dobro pa se spominjam ene od učiteljic. Bila je velika. Kaj velika — ogromna kot kakšna Brunhilda. Razumete: 180-102-190. Ko se že ravno pogovarjamo o ljubezni! Ona ni delala razlik. Prav malo ji je bilo mar, ali sem makaronar! Približala se mi je in se sklonila nadme. Spominjam se, da sem se kar izgubil v njej. Kako topla je bila! Objela me je, me pobožala, opazila me je ... in, fant moj, kako sem delal, samo da bi ji ustregel. Vse mogoče sem pisal, dokler niso nazadnje ugotovili, da so se zmotili. Premestili so me v dolgčas, ki so ga imenovali redna šola.
Zelo nas je žalostilo, ker nas naši sosedje niso nikoli obiskovali. Moja starša sta prišla iz majhne, ljubke vasice ob vznožju švicarsko-italijanskih Alp, kjer so se vsi imeli radi in kjer so, če je Felice zbolel, skuhali kurjo juho, šli v cerkev in prižgali svečko za njegovo zdravje. Ko je ozdravel, so naredili veselico za vso vas. Filozofskega vprašanja Ali obstajam? tam niso poznali. Hudiča! Tukaj pa sploh ne vem, kdo so moji sosedje - saj bolj brezbrižni sploh ne moremo biti! Sto kilometrov daleč se vozimo do svojih najbližjih prijateljev. Svojih sosedov pa niti ne pozdravimo. To je naravnost čudno.
Sedaj vem in vam povem, da so bili vsi tisti ljudje, ki so zmerjali mene in mojo družino, prikrajšani za marsikaj lepega. Ušlo jim je, da je bila moja mama pravi vrač. Poznala je univerzalno zdravilo za vse bolezni: Česen! Veste, kaj je delala? Če je kdo od otrok kljub njenemu česnu staknil prehlad, je skuhala polento. Še vrelo je stresla na razgrnjeno gazo, jo pokapala z olivnim oljem in jo zvrnila na prsi bolnika. Ker nas je ljubila!
Tudi prepevala je ves čas. Ljubila je opero. Kako je pela! En dan smo bili Carmen, naslednji dan smo bili Traviata... Vsa ta čudovita glasba, veselje, smeh, vsa ta njena hrana! Toliko nas je bilo v družini, da smo morali razmestiti lesene podpore, nanje pa smo položili deske in jih pokrili s prtom, da smo imeli dovolj veliko mizo.
O, tudi moj oče je imel odlične metode vzgoje. Ni nas spustil od mize, dokler nismo povedali, česa smo se naučili tistega dne. To se nam je zdelo grozno. Ko sva si s sestro v kopalnici umivala roke, sem jo vprašal:
"Česa si se ti naučila?"
Odgovorila je:
"Še ničesar!"
Pripomnil sem:
"Huda nama prede, če se takoj nečesa ne spomniva!"
Potem smo posedli okrog mize, ki se je šibila pod prekrasnimi jedmi. Že samo njihove vonjave so
"Česa si se ti naučila?"
Odgovorila je:
"Še ničesar!"
Pripomnil sem:
"Huda nama prede, če se takoj nečesa ne spomniva!"
Potem smo posedli okrog mize, ki se je šibila pod prekrasnimi jedmi. Že samo njihove vonjave so
spodnašale noge naših sosedov. Oče se je nato nagnil nazaj in si nalil svoj kozarček vina. Privihal si je brke - prav umetelno si jih je oblikoval - in rekel:
"Felice, česa si se danes naučil?"
Zapomnil sem si, kar sem pred kar sem pred nekaj minutami prebral v enciklopediji in zdrdral: "Nepal ima dva milijona prebivalcev..."
On pa se je čudil:
"Toliko?"
"Felice, česa si se danes naučil?"
Zapomnil sem si, kar sem pred kar sem pred nekaj minutami prebral v enciklopediji in zdrdral: "Nepal ima dva milijona prebivalcev..."
On pa se je čudil:
"Toliko?"
Bil sem še majhen in njegovo čudenje se mi je zdelo prismuknjeno. Spraševal sem svoje sošolce, če morajo tudi oni pripovedovati očetom take stvari. Odgovarjali so mi:
"Svojega očeta komaj kdaj vidim!"
"Svojega očeta komaj kdaj vidim!"
Potem se je oče obrnil k mami in rekel:
"Rosa, si ti to vedela?"
Mama se je zvonko nasmejala:
"Vraga sem vedela. Saj še tega ne vem, kje je Nepal!"
Prinesli smo enciklopedijo in skupaj ugotovili, kje je Nepal. Kako lepo smo se imeli! Vedno smo si imeli kaj povedati. Še dandanes se mi dogaja, da slišim očetove besede: Felice, česa si se danes naučil?, preden izmučen od celodnevnega dela zlezem med rjuhe. Če se ne morem ničesar spomniti, zaslišim očetov glas: "Enciklopedija!"
Vzamem jo v roke, najdem nekaj novega in potem zlahka zaspim.
"Rosa, si ti to vedela?"
Mama se je zvonko nasmejala:
"Vraga sem vedela. Saj še tega ne vem, kje je Nepal!"
Prinesli smo enciklopedijo in skupaj ugotovili, kje je Nepal. Kako lepo smo se imeli! Vedno smo si imeli kaj povedati. Še dandanes se mi dogaja, da slišim očetove besede: Felice, česa si se danes naučil?, preden izmučen od celodnevnega dela zlezem med rjuhe. Če se ne morem ničesar spomniti, zaslišim očetov glas: "Enciklopedija!"
Vzamem jo v roke, najdem nekaj novega in potem zlahka zaspim.
Življenje ni potovanje brez cilja. Tudi ni samo sebi namen. Življenje je proces. Doživljaš ga po korakih: drugega za drugim. Ce je vsak posamezen korak pravljičen, čaroben, potem bo tako vse tvoje življenje. Če boste živeli tako, ne boste podobni tistim ljudem, ki ob smrtni postelji ugotavljajo, da sploh niso živeli. Ker ne boste dovolili, da bi šle stvari mimo vas. Ne glejte ljudem čez ramo. Poglejte jih v oči! Ne govorite svojim otrokom. Vzemite njihove glavice med vaše dlani in se pogovarjajte z njimi! Ne ljubite telesa, ljubite osebo! Lotite se stvari sedaj! Trenutek ne traja. Hitro izginja in nikoli več se ne povrne. Izgubljenih trenutkov nam je potem žal in vzdihujemo za njimi. Prepozno! Še je čas - novi milijoni trenutkov so na poti k nam.
Neki moj znanec je doživel hud srčni napad. Bil je star dvainpetdeset let. Njegova žena je poklicala hčerko, ki je živela v Arizoni, in ji rekla, naj takoj pride domov. Dvaindvajsetletno dekle je najelo avto na letališču v Los Angelesu in se po avtocesti pognalo naravnost v silovito trčenje, v katerem je izgubilo življenje. Dvaindvajset let ji je bilo. Sedaj je mrtva. Njen oče pa si je opomogel. Dogodkov ne moremo predvideti. To je velika, čudna skrivnost. Edino, kar vemo in kar resnično imamo, je sedanjost. Ne zamudite je! Izrabite jo v celoti, kajti to je ... ljubezen!
Rad bi sklenil z mislijo, ki sem ji posvetil delo, ki ga še vedno pišem in ki sem mu dal naslov Začetek.
"Vsak dan se zaobljubim, da ne bom poskušal reševati vseh svojih težav naenkrat. Tudi od vas ne pričakujem česa drugega."
Umirite se —popolni dobrotniki ne morete postati čez noč. Sčasoma morda...
"Vsak dan znova bom poskušal zvedeti kaj novega o sebi in o vas in o svetu, ki me obdaja. Tako bom lahko doživljal vse stvari, kot bi bile pravkar spočete, nove."
Ves čas se spreminjamo. Jutri zjutraj boste drugačni, kot ste sedaj. Že čez nekaj trenutkov, ko boste odhajali domov, po poti, posuti z odpadlim jesenskim listjem, boste drugačni, kot ste sedaj. Ko boste jutri pozajtrkovali, boste za spoznanje drugačni, pa čeprav bo razlika samo v tem, da boste siti.
"Vsak dan znova bom razodeval drugim svojo radost in obup, zato da se bomo bolje spoznali. Vsak dan znova bom spomnil samega sebe, da vam moram prisluhniti in slišati vaše mnenje, poiskati najbolj varno pot, da vam zaupam svoje misli in se pri tem zavedati, da s tem vsi pridobivamo in se razvijamo na stotine različnih načinov. Vsak dan znova bom spomnil samega sebe, da sem človek in da od vas ne smem zahtevati popolnosti, dokler je ne dosežem sam."
(To je še daleč, zato ste lahko povsem mirni!)
Ves čas se spreminjamo. Jutri zjutraj boste drugačni, kot ste sedaj. Že čez nekaj trenutkov, ko boste odhajali domov, po poti, posuti z odpadlim jesenskim listjem, boste drugačni, kot ste sedaj. Ko boste jutri pozajtrkovali, boste za spoznanje drugačni, pa čeprav bo razlika samo v tem, da boste siti.
"Vsak dan znova bom razodeval drugim svojo radost in obup, zato da se bomo bolje spoznali. Vsak dan znova bom spomnil samega sebe, da vam moram prisluhniti in slišati vaše mnenje, poiskati najbolj varno pot, da vam zaupam svoje misli in se pri tem zavedati, da s tem vsi pridobivamo in se razvijamo na stotine različnih načinov. Vsak dan znova bom spomnil samega sebe, da sem človek in da od vas ne smem zahtevati popolnosti, dokler je ne dosežem sam."
(To je še daleč, zato ste lahko povsem mirni!)
"Vsak dan znova si bom prizadeval, da bi se bolj zavedal lepih stvari, ki me obdajajo."
Zavedam se umazanije. Toda, ni samo umazanija, tudi lepota obstaja. Ne dajte se prepričati o nasprotnem. Gledal bom rože. Gledal bom ptice. Gledal bom otroke. Nastavil bom obraz hladnim sapicam. Jedel bom dobro hrano in pri tem užival. Vse to bom delil z vami. Nekaj najlepšega, kar lahko komu rečemo, je: Poglej ta čudovit sončni zahod!
"Vsak dan znova si bom rekel, da se vam moram odpreti, se vas rahlo dotakniti s prsti. Tega občutka ne bi rad zamudil. Vsak dan znova se bom posvetil bogatenju svoje ljubezni do vas in videli boste, kaj vse bom dosegel."
Veste, vse bolj sem prepričan, da je edina beseda, ki lahko razloži pomen ljubezni, "življenje". Ljubezen je življenje v vseh svojih porah. Če zamudite ljubezen, zamudite življenje. Prosim, ne delajte tega.
[1]Predavanje je prek satelita prenašla TV-mreža PBS
Vir:
Leo F. Buscaglia
Živimo, ljubimo in se učimo (Living, loving and learning)
(Prevod: Nadja Flajs; Ljubljana: Znanka, 1996)
--
Ni komentarjev:
Objavite komentar