Svetovanje je mogoče, vsaj kar se mene tiče, opisati v enem stavku. Ste brali Saint Exuperyjevo knjigo Veter, pesek in zvezde? Če je še niste, vam iz vsega srca svetujem, da to storite. Vedno je čudovita in z leti postaja zame vse lepša.V tej knjigi je poglavje, v katerem Saint Exupery piše o ljubezni tako, kot o njej ni pisal še nihče - s preprostimi otroškimi izrazi. Pravi: "Mogoče pa je ljubezen proces, skozi katerega vas bom vodil, da se boste lahkotno spet vrnili k sebi."
Vedno sem okleval in si nisem upal opredeliti ljubezni, saj se je po mojem mnenju ne da omejiti; ljubezen namreč raste, se lepša in se širi skupaj s človekom. Zato se mi nikoli ni zdelo primerno, do bi jo utesnil v definicijo. SaintExuperjeva opredelitev - "Mogoče pa je ljubezen proces, skozi katerega vas bom vodil, da se boste lahkotno spet vrnili k sebi", pa mi je všeč in verjamem, da je to morda tisto, čemur pravimo učenje.
Prav gotovo pa je svetovanje proces, v katerem vas ne želim narediti take, kakršne bi vas rad videl jaz, temveč vas želim popeljati nazaj k sebi, k tistemu, kar ste, k vaši izvirnosti in k vaši prvinski lepoti.
Toliko ljudi se trudi, da bi naredili iz nas tisto, kar si žele oni, da čez čas obupamo; tedaj ugotovimo, da je to morda tisto, čemur pravimo prilagajanje. Sveta nebesa! Nikar! Sem ter tja se kdo upre in reče: "Ne, nočem postati to, kar hočete iz mene narediti vi. Sem in ostal bom to, kar sem. Postati hočem jaz!"
Včasih se sprašujem: ne glede na to, kako se upiramo - ali smo res tisto, kar smo, ali pa smo zgolj tisto, kar so nam drugi rekli, da smo? Učitelji in psihologi se zavedamo, da se človečnosti učimo. In kdo so naši učitelji? Najprej so to naši starši, naša družina. Nič več ne moremo kriviti naših staršev in družine, razen če nismo še vedno otroci, saj so starši in družina samo navadni ljudje, kot vsi ostali. Imajo svoje težave. Imajo svoje šibkosti. So močni in so popustljivi. Naučili so nas tisto, kar so znali. Resnično boste odrasli šele takrat, ko boste lahko stopili pred osebo, ki je vaš oče, pred žensko, ki je vaša mati, in rekli: "Veš, kljub vsem tvojim slabostim te imam rad!"
Zadnjič, ko smo zaključevali seminar o ljubezni, je prišel k meni neki moški in dejal: "Rad bi govoril z vami." Odpeljal me je na parkirišče, me objel in stisnil ter začel jokati. Rekel je: "Po dvajsetih letih mi je lastni sin spet rekel: Veš, oči, resnično te imam rad, in vem, da je tako tudi čutil. Saj to sem vedel že prej, toda vi ste ga naučili to povedati." Torej ne moremo več tarnati, da nas niso naučili - za učenje ni nikoli prepozno.
Verjamem v spremembe. Učitelji moramo verjeti v spremembe, se zavedati, da so možne, sicer ne bi učili. Izobraževanje je namreč neprestano spreminjanje. Vsakokrat, ko nekoga učiš, sprožiš spremembo, nekaj se zgodi in pojavi se nov človek. Ne morem razumeti, zakaj ljude bolj ne hlepijo po znanju, saj je to največja avantura na svetu. to je vendar proces nastajanja. Vsakokrat, ko se naučimo česa novega, tudi postanemo nekaj novega. Nocoj bom drugačen, ker sem tukaj. Prevzema me gostoljubje Teksasa. Ne razumite tega kot prilizovanje, jaz nisem človek take vrste.
Danes popoldne sem popolnoma predelal osnutek za današnje predavanje. Prejšnjo pripravo sem vrgel v koš in začel vse znova, saj tisto prej preprosto ni bilo dobro. Medtem ko sem delal, je telefon neprestano zvonil. Ljudje so mi sporočali: "Zvečer se dobimo. Pridite še vi! Smo tukaj, na tem in tem mestu. Se nam boste pridružili? Radi bi se pogovarjali z vami." Pa sporočila na listkih pod vrati! Saj to je fantastično! Povezovanje ljudi, druženje - to je bistvo vsega.
In tako sem se spremenil. Nič več nisem tisti človek, ki je pripotoval danes zjutraj. Nekaj novega sem postal, ker sem nekaj novega doživel z vami. Zaradi tega je učenje tako vznemirljivo in zato ne bi smelo biti nikoli dolgočasno. Vsaka knjiga nas vodi k novim knjigam. Vsakokrat, ko slišimo neko glasbo, nas ta vpelje v tistoč novih zvokov. Poslušajte eno od Beethovnovih sonat ... in izgubljeni boste. Preberite zbirko pesmi, resničjo ji prisluhnite, in je po vas. Na tisoče stvari morate še prebrati, videti, storiti, potipati, občutiti... Vsaka vas nekoliko spremeni. Ali se potem res tisto, kar ste, ali ste morda tisto, o čemer se učite, da ste, ali pa celo tisto, kar so vam drugi rekli, da ste?
Saint Exuperyjeva zamisel, da vas popelje nazaj k sebi, je lepa. Toda, če se hočete resnično vrniti k sebi, se morate vsaj do neke mere odločiti, h komu se pravzaprav želite vrniti. Zagotavljam vam, da bo iskanje samega sebe, če se za ta podvig resnično odločite, eno najbolj razburljivih popotovanj vašega življanja. Saj niste tako slabi. Tudi zlobni niste. Pravzaprav ste čisto v redu. Razmislite o predavanju, ki smo ga imeli danes dopoldne - kaj sem vam povedal novega? Dajte no, bodimo odkriti, prav nič novega vam nisem povedal. Samo predlagal sem vam, da odprite tistemu, kar je že tako in tako v vas, pot navzven z besedami: Saj je res. Le zakaj vse to držim v sebi? Naredil bom ta korak in jih objel! To je vse. Sprostitev tistega, kar je. Trdim, da je prav, da ste, kar ste. Ali ni to neverjetno, da nam mora nekdo drug povedati, da je prav, da smo, kar smo?
Vemo, da lahko majhnim otrokom z besedami povemo, kaj so in kdo so. Wendell Johnson celo pravi, da z besedami lahko dosežemo, da otroci jecljajo. Primer: otrok priteče v sobo ves razburjen in govori: "Joj, m..m..ma..mama, sla..sla..sladoled prodajajo!" Mati ga prekine z besedami: "Nehaj! Povej še enkrat lepo počasi. Saj vendar jecljaš!" Če otrok sliši to dovolj pogosto, bo začel verjeti, da resnično jeclja. Kaj kmalu bo to prenesel v svojo zavest in si dopovedoval: Jecljavec sem! Pa smo ga naredili - jecljavca! Prav tako lahko dekletu ponavljamo: "Lepa si. Kako si lepa! Ti si pa res lepotica!" Če ji to govori več ljudi, se začne obnašati kot lepotica: hodi bolj pokončno, zraste ji samozavest... Toda "Grdi si! Grd si! Grd si!" vam bo pobesilo ramena, postajali boste vse manjši, dokler ne boste postali resnično grdi. "Nimaš prav!" in "Butec!" bosta iz nas naredila nerode in tepce.
Dopoldne sem rekel, da se ljubezni lahko naučimo, in to je res. Učimo se ljubezni, učimo se strahu, učimo se predsodkov in sovraštva, učimo se skrbi in odgovornosti, predanosti in spoštovanja, prijaznosti in plemenitosti... Vsega tega nas uči družba, dom, učijo nas odnosi. Jezika se začnemo učiti v starosti enega do dveh let, ko se pojavljajo besede in začenjamo razumeti njihovo čustveno in smiselno povezavo. In te besede nas potem spremljajo vse življenje, gradijo naše okolje in nas ali zapirajo v kletko ali osvobajajo. to je neznansko pomembno.
Tudi osebnostni koncept - to, kdo smo - si večinoma priučimo v družini. Zato je družina nosilec velike odgovornosti. Nihče pa ne nauči staršev umetnosti starševanja. Kar naenkrat dobijo otroka in je, kar je. Čeprav morda občutiš odgovornost, se ta filtrira skozi to, kar si. Zato pa sem danes dopoldne rekel, da je najbolj pomembno to, da iz sebe narediš najboljšo, najbolj čudovito, najbolj ljubečo osebnost, kar jih je moč narediti, saj to boš potem dajal svojim otrokom, pa tudi vsem drugim ljudem, ki jih boš srečeval v življanju.
Verjamem, da je mogoče obvladovati svojo usodo, da smo lahko to, kar hočemo biti. Lahko se tudi ustavimo in rečemo: "Ne, to pa ne! Nič več se ne bom obnašal kot doslej. Osamljen sem in potrebujem družbo ljudi. Morda pa moram spremeniti svoje obnašanje!" In potem to storiš. Prostovoljno! Poskusiš. Sam sem izvedel poizkus s skupino študentov psiholingvističnega seminarja. Zahteval sem, naj naredijo dva seznama besed. V enem so bile besede, ki smo jih imenovali "uničevalne besede". To so bile besede, za katere smo se odločili, da jih ne bomo uporabljali nikoli več, na primer: soražiti, obup, ne... Naredilo smo slovar teh "uničevalnih besed", samih res slabih besed. Kot protiutež nam je rabil popolnoma drugačen seznam, slovar pozitivnih besed, kot je ljubezen. Odločili smo se, da bomo te besede uporabljali v pogovorih o ljudeh, v pogovorih in razmišljanjih o sebi in o svetu. Začelo smo z delom in z nami, z našimi občutki, z občutki, ki smo jih sprožili pri drugih ljudeh, in z medsebojnimi odnosi se je zgodilo nekaj fantastičnega! Vse to samo z uporabo pozitivnih besed!
Ni je družine, ki ne bi poznala napak. Ni je družine, ki ne bi poznala strahu. Ni je družine, ki ne bi poznala predsodkov. Oglajmo si tako imenovano normalno družino z vsemi njenimi težavami in videli bomo, kaj se zgodi, ko postane njen član otrok, ki je drugažen, ki iztopa, ki je prizadet. Čudne stvari se dogajajo, in to že na samem začetku. Pravkra se opravlja izredno zanimiva študija na to temo in umiram od želje, da bi videl končne rezultate.
Medicinski center UCLA pošlje svojega svetovalca k materi, ki rodi prizadetega otroka, takoj po porodu. Ne naslednji teden, ne ob prvem novem letu, ampak takoj naslednji trenutek po rojstvu. Da se pogovori s starši, jim odžene strah, da jim pove, da obstajajo možnosti učenja in izobraževanja. Da vlije upanje in spet prižge plamen na svečki; da vzpostavi ravnotežje, ki se poruši, kadar se zgodi kaj podobnega.
Živimo v času, ko vsi poudarjajo popolnost. Izhajamo iz filmske šole Doris Day-Rock Hudson. Metro Goldwin Mayer nas je podučil o tem, kaj je lepo in dobro, ter nas do kosti prestrašil, ko nas je podučil tudi o tem, kaj je ljubezen. Ljudje preprosto in zares verjamejo, da je ljubezen proces, pri katerem gre za preganjanje ženske. Saj ste vsi videli: Rock pregania Doris skozi šest filmskih kolutov in Doris teka okrog ter s cviljenjem brani nekaj ... doslej še nisem uspel ugotoviti, kaj. Končno jo na zadnjem filmskem kolutu premaga, dvigne v naročje in ponese čez prag. Sledi napis: The end! O, fant! Kako rad bi vedel, kaj se zgodi potem, za The end, saj sem prepričan, da je vsaka ženska, ki skozi šest filmskih kolutov teka pred moškim, frigidna in da mora biti vsak moški, ki je toliko nor, da jo tako dolgo osvaja, impotenten.
V omenjeni raziskavi pa merijo čas, štejejo minute. Na primer: koliko časa preteče ob rojstvu "normalnega" otroka, preden ga pokažejo materi. Ugotavljajo, da je ta pri rojstvu takega otroka veliko krajši, kot kadar se rodi "nenormalen" otrok. V slednjem primeru namreč nobena sestra ne mara prevzeti te naloge. Kadar gre za normalnega, zdravega otroka, pohitijo k materi in rečejo: "Poglejte, gospa Jones, kaj imamo tukaj!" in vsi so srečni. Toda, ko se rodi prizadet otrok, napolni porodnišnico nekakšna tesnoba. Kaj pomeni to materi v tistem trenutku, še preden je videla svojega otroka? Pomeni, da je odklonjena, da je nekaj narobe. Ni ženske na tem svetu, ki ne bi takoj razmotala povoja sreče in preštela vseh prstkov. Matere zelo poudarjajo, da je rojstvo darilo: ...darujem svetu, možu, družini. Zato je tudi tukaj prisoten strah: Kaj je narobe z otrokom? Prisotna je krivda: Kaj sem naredila narobe? - ljudje smo.
Ta obsedenost s popolnostjo me plaši. Skoraj se že bojimo početi karkoli, ker se bojimo, da tega ne bomo naredili popolno. Maslow pravi, da bi se morali vsi preizkusiti v tako nenavadnih nalogah, kot so izdelati keramično posodo ali naslikati sliko, potem pa izdelek razstaviti in reči: "To je nadaljevanje mene." Neka druga eksistencialna teorija pravi: "Ker sem nekaj naredil, moram biti. Ustvaril sem nekaj, torej sem." Pa vendar tega ne naredimo, ker se bojimo, da ne bo dovolj dobro, da ne bo priznano. Če začutite potrebo, da bi razmazali črnilo po steni - storite to! Obstajate.
V tem trenutku ste na tem mestu in na to bodite ponosni. Recite: "To je prišlo iz mene, to sem ustvaril. Jaz sem to naredil in dobro je!" Toda bojimo se, ker želimo, da bi bile stvari popolne. Želimo, da bi bili naši otroci popolni.
Iz svojih lastnih izkušenj, ki so vse, kar imam, se spominjam predmeta telesne v vzgoje v nižji in višji gimnaziji. Če so med vami učitelji telesne vzgoje, upam, da me slišijo dovolj dobro. Resno mislim, kar bom povedal, in ne odstopam od tega. Spominjam se naprezanja za popolnost. Telesna vzgoja naj bi bila predmet, kjer naj bi imel vsak možnost in priložnost, da se izkaže. Če nisem nadarjen za igre z žogo, se vsaj lahko naučim metati žogo po svojih najboljših sposobnostih. Toda, ne! Mi smo se borili za popolnost. Vedno so bili tam tisti visoki fantje, bili so zvezde. In potem jaz - kost in koža, s svojim česnovim robcem okrog vratu, s kratkimi hlačami, ki mi niso bile prav, in s koščenimi nožicami. Stal sem tam v vrsti in čakal, da me izberejo ... in umiral sleherni dan. Saj se spominjate: postavite se v vrsto z vsemi tistimi visokimi, čokatimi fanti, opazujete, kako izbirajo ekipo: "Ti in ti in ti...", in gledate, kako se vrsta redči. Vi pa še vedno stojite tam. Nazadnje ostaneva samo še dva, jaz in neki drugi fantič. In potem rečejo: "Dobro, jaz vzamem Buscaglio!" ali pa "Jaz vzamem malega makaronarja!". Ti pa stopiš iz vrste napol mrtev, ker nisi podoba atleta, nisi podoba popolnosti, za katero se pehajo. In to te spremlja ves čas.
Na šoli imamo telovadca. Malo je manjkalo, da ni sodeloval na olimpijskih igrah lansko leto. Ima leseno nogo. V vseh drugih možnih pogledih je kar se le da popoln: telo, da bi mu ga vsakdo zavidal, pameten, čudoviti lasje, sijoče, bistre oči... Toda po njegovem ni čeden - lesena noga! Enkrat ga je nekdo polomil, zato fant sedaj ne sliši drugega kot svojo leseno nogo, kako udarja ob tla, čeprav tega ne opazi nihče drug. Toda, če to sliši on... Tale zamisel o popolnosti me resnično odbija.
Kakor hitro se rodi nepopoln otrok oziroma kakor hitro se družina zave, da ima nepopolnega otroka, privleče na dan vse mogoče. Izgubljena podoba popolnosti, strah pred prihodnostjo... Kaj čaka takega otroka? Ali bo lahko dobil delo? Bo sploh napredoval? Se bo naučil brati? To so resnični strahovi. Krivda: Kaj sem naredila?, Kaj naj naredim?, Je kriva shujševalna kura?, Se nisem dovolj pazila? Zmeda. Pa kako velika: Kaj naj storim?
Šest let sem preživel kot svetovalec za starše prizadetih otrok in vse, kar sem znova in znova slišal od teh izjemno zmedenih ljudi, je bilo tarnanje o tem, koliko strokovnjakov so že obiskali. Bili so že pri tem in pri onem in še pri tretjem, pa še vedno niso vedeli kaj prida o lastnem otroku. To je vendar grozno! Nihče drug nima toliko stka z otrokom kot njegovi starši. Oni morajo vedeti največ. Toda strokovnjaki skrbno skrivajo skrivnost: "Ne moremo jim povedati. Vemo, kako je z Jankezkom, pa tega nikar ne povejmo mami!" No, mama se bo z Janezkom ukvarjala in prav lahko se zgodi, da bo ravnala napačno. Skrajni čas je, da spregledamo, priznarno napako in staršem povemo, za kaj gre. Moj način svetovanja je prikaz brez besed. Pri tem lahko uporabimo steklo, skozi katerega se vidi le z ene strani in za katerim sedi mati ter opazuje učiteljevo delo na drugi strani. Učitelj se potem pogovori z njo: "Poglejte, tako sem delal, na tak način spodbujam; morda bi lahko s tem vi nadaljevali doma." Samo s skupnim pristopom lahko kaj dosežemo. Nobenega oklevanja več. Skupaj delamo za Janezkovo dobro. Janezek potrebuje pomoč obeh strani, torej delajmo skupaj. Ne pa tisti občutek zmedenosti, ki se pojavi vsakokrat znova: "Doktor A mi je rekel to, nevrolog B mi je rekel ono, učitelj C mi je rekel tretje..." Poznam mnogo mater, ki so jim dejansko rekli: "Pustite ga, gospa, premagal bo to. Saj bo v redu, preveč skrbi si delate!" Dobri bog, nihče ga ne vidi tako, kot ga vidi njegova mati! "Spotika se, nima usklajenih gibov, ne obnaša se kot ostali otroci - nekaj je narobe; naj mi vendar nekdo pomaga!" ... in starši romajo od Poncija do Pilata.
Družina prizadetega otroka se mora v nasprotju z "normalno" družino poleg običajnih soočati še z mnogimi drugimi težavami. Ko je lani k meni prišla neka mati, se je to še posebno dramatično pokazalo. Rekla mi je: “Moj otrok ima težko možgansko poškodbo. Odkar se je rodil, nisem bila sama niti za pet minut. Kamorkoli grem, ga moram vzeti s sabo. Negovalke ne morem dobiti, ker se ga bojijo." Kakšno življenje je to? Tudi starši so ljudje! Včasih pozabljamo, da morajo imeti tudi starši svoje življenje. Zgodbo sem povedal svojim študentom in bil sem besen. Razbijal sem po katedru in se razburjal zaradi tega, dokler ni eden izmed njih rekel: "Zakaj pa ne organiziramo varstva takih otrok na domu?" Tako smo osnovali brezplačno pomoč za starše prizadetih otrok. Študentje se niso bali otrok. Pazili so nanje in tako razbremenili starše, da so ti lahko od časa do časa šli na mirno večerjo in niso pozabili, kako je, če si človek, če se skupaj oddaljiš od težav.
To je sila pomembno, ker bo na lepem prišel dan, ko bodo otroci odšli, mama in oče pa bosta sama sedela drug nasproti drugega. Pogledala se bosta in bojim se, da bo mama rekla: "Kdo, hudiča, pa si ti?" Vse življenje je bila tako zaposlena, preveč zaposlena!
Ni torej čudno, da starši obupano prosijo za pomoč. Vsakdo, ki hoče pomagati komu drugemu - pri tem sploh ni pomembno komu - pa se mora zavedati temeljnih zakonitosti. Prvič in predvsem: ne sme pozabiti da človek ni stvar. Zato prenehajmo ravnati z ljudmi, kot da so navadni predmeti. Občutljivi smo, krhki, nežni in hitro ranljivi. Ker smo tako krhki, ni prav nič težko poškodovati tanke zaščitne lupine in človeku povzročiti trpljenje. Toda skoraj nič težje ni položiti roko, ki je povzročila bolečino, na boleče mesto in s tem bolečino odpraviti. Vse je odvisno od tega, na katero stran se postavimo.
Človek je neverjeten: obrambni mehanizmi, ki jih razvijemo za lastno zaščito, psihoanalitična teorija simptoma, ki pravi poslovnežu z razvijajočo se rano na želodcu: Popusti, prijateljček! Simptomi, ki ti, kadar postaneš tako zaskrbljen, da ne slišiš in ne vidiš ničesar več okrog sebe, prišepetavajo: Pazi, predaleč si šel! Vzemi si čas za premislek! Slišal sem za neverjetne obrambne mehanizme, ki jih razvijejo ljudje. Če hočete resnično pomagati drugim, se morate zaobljubiti, da ne boste nikdar nikomur rekli: "Spametuj se vendar! Saj veš, da nimaš prav!"
Spominjam se neke matere. Sedela je nasproti mene in mi pošteno povedala: "Zdaj končno razumem. Nazadnje sem le spoznala, zakaj imam ravno jaz tako drugačnega otroka, da moram biti privezana na dom, da ne moreva z možem ničesar narediti skupaj, in zakaj vse ostale težave. Zato, ker je Bog izmed vseh ljudi izbral ravno mene; ker je vedel, da bom jaz znala skrbeti za tega ljubega otroka!" Tudi temu lahko rečemo obrambni mehanizem. Presneto bedno bi se odrezali, če bi ji postregli z besedami: Gospa Jones, spametujte se vendar!
Včasih nam to le daje oporo; Albee temu pravi "občutljivo ravnovesje" in meni je ta besedna zveza všeč. Previdno lovimo ravnotežje in naj si nikar nihče ne domišlja, da ima pravico kar tako poseči, ravnotežje porušiti in zlomiti obrambni mehanizem. Spominjam se, da je neki svetovalec rekel enemu od staršev: "Morate sprejeti otroka, kakršen je, čeprav ni tak kot drugi. Morate!" Mati se je razhudila: "Zakaj, za vraga, moram?" In prav je imela. To je najboljši odgovor, kar sem jih kdaj slišal. Kaj hočete reči s tem "Morate!'?
Človek ni stvar, človek je čudež in z njim je treba ravnati nežno.
Drugič — človek je spremenljiv. Če tega ne verjamete, ste izbrali napačen poklic. Sleherni dan bi morali videti svet v drugačni podobi. Drevo pod vašo hišo ni nikoli isto - kar poglejte ga! Od vsega začetka sveta pa do danes ni bilo dveh enakih sončnih zatonov - kar opazujte jih! Vse se spreminja, z vami vred. Zadnjič sem bil na obali s skupino svojih študentov in eden od njih je pobral staro, izsušeno morsko zvezdo, jo očistil in zelo nežno položil nazaj v morje z besedami: "Oh, saj je samo izsušena. Ko se bo navlažila, se ji bo življenje vrnilo." Potem je nekaj časa razmišljal, nato pa se je obrnil k meni in rekel: "Veš kaj, Leo, mogoče pa je smisel našega osebnega razvoja ravno v tem, morda pridemo do stopnje, ko se preprosto izsušimo. Vse, kar potrebujemo, da lahko začnemo znova, je malo vlage." Dvignil sem se s peščine in radostno vzkliknil: "Uf! Morda je bistvo res v tem!"
Naložba v življenje je naložba v spremembe. Ker sem tako zelo zaposlen z življenjem, nimam časa, da bi razmišljal o smrti. Naj smrt sama skrbi zase. Ne zavajajte se z mislimi o mirnem življenju, življenje ni mirno. S tem, ko se spreminjate, se morate neprestano prilagajati novim spremembam, kar pomeni, da morate neprestano premagovati nove ovire. Taka je radost življenja. Ko pa se enkrat vključite v proces nastajanja, ni več umika. Obsojeni ste. Z vami je konec. Toda, kakšno čudovito potovanje! Vsak dan nekaj novega. Vsaka roža je drugačna. Vsak obraz je nov. Sleherna stvar je nova, vsako jutro vašega življenja. Prenehajte se dolgočasiti!
Japonci so naredili cel obred iz preprostega pretakanja vode. Sedeli srno v majhni uti in uživali v ceremonialu pitja čaja. Naš gostitelj je pobral zajemalko, zajel malo vode in jo počasi vlival v čajnik. Vsi smo poslušali. Zvok pretakajoče se vode je bil premagovalno vzburljiv. Pomislil sem: koliko ljudi se vsak dan tušira in odpira vodovodne pipe nad umivalniki, pa sploh ne slišijo vode. Kdaj ste nazadnje poslušali vodo? Čudovito je! Ko se boste danes vrnili domov, odprite pipo in ... poslušajte!
Herbert Otto pravi: "Človek se spreminja in razvija, kadar sam sebe izzove in si upa eksperimentirati z lastnim življenjem." Ali ni to čudovito? Človek izzove samega sebe in si upa eksperimentirati s svojim lastnim življenjem. Z zaupanjem vase. To početi, eksperimentirati s svojim življenjem, navdušuje in navdaja z veseljem, srečo, začudenjem in celo z bolečino. Malo je tudi strahu, ker se je treba spopadati z neznanim in se odpovedati ugodju. Lahko pa se zlekneš in si rečeš: "Z mano je vse v najlepšem redu. Imam službo, avto..."; potem pa se odločiš za spremembo in vse prejšnje vrednote se razblinijo.Tako zatreseš temelje svojemu udobju.
Prepričan sem, da nasprotje ljubezni ni sovraštvo, temveč apatija. Stanje, ko ti ni ničesar mar, ko ti je vseeno. Če nekdo sovraži, mora tudi nekaj občutiti, sicer ne more sovražiti. Torej obstaja neka možnost sporazumevanja. Če pa ni občutkov, smo opravili. Ni poti, po kateri bi se zbližali.
Če ne marate okolja, ki vas obdaja, ali če ste nesrečni in osamljeni, če se vam zdi, da se nič ne dogaja - spremenite okolje. Naslikajte si nove kulise. Obdajte se z novimi igralci. Napišite novo igro in če ta ne bo dobra, se za boga svetega spravite z odra in napišite še eno. Na milijone iger obstaja, več jih je, kot je ljudi.
In še nekaj: človek potrebuje vodiča. Učitelj - mednje štejem tudi starše - je vodič. Rad vidim, da me imenujejo edukator. Ne maram naziva profesor. Profesor razlaga in dokazuje, tega pa je povsod preveč. Edukator pa izhaja iz latinske besede "educare", kar pomeni voditi, peljati. Tako bi tudi moralo biti. Pred nami je pogrnjena miza in ljudi je treba pospremiti do teh jedi. Mizo lahko okrasimo, nanjo lahko zložimo vso hrano tega sveta, vendar ne moremo nikogar prisiliti, naj jé. Carl Rogers pravi: "Nihče ni nikogar ničesar naučili", in to je čista resnica. Učiš se sam. Učitelj, ki misli, da pozna odgovore na vsa vprašanja, je največji bedak. Kako čudovito je, če mlad človek postavi bistro vprašanje in učitelj reče: "Krasno! Tega pa res ne vem; vendar, dajva, skupaj poiščiva odgovor!" Upam, da bo kdo to razumel tako: Učenje je razburljivo. Ni ti treba vedeti vsega. Drug drugega bova vodila!
Še eno teorijo imam. Naše umobolnice so vse bolj polne. Nekaj časa sem delal pri Službi za preprečevanje samomorov v Los Angelesu. Moj telefon je zvonil noč in dan. To pomeni, da je s tem mestom resnično nekaj močno narobe. Utapljamo se in po mojem je eden od poglavitnih razlogov za to naslednji način razmišljanja: Rad te bom imel, če... Če bi imel vsakdo med nami v svojem življenju vsaj enega človeka, ki bi mu govoril: "Ljubil te bom, ne glede na vse. Ljubil te bom, čeprav si neumen, čeprav padeš in si razbiješ nos, četudi počneš čudne stvari, delaš napake, če se obnašaš kot človek - ljubil te bom ne glede na vse!", potem ne bi nikoli nihče končal v institucijah za mentalno zdravje. Tako bi moralo biti v družini, med zakonci. Toda, ali je tako? Družba ne more sama od sebe izpeljati te velike spremembe. To je ogromna odgovornost. Kaj pa posameznik'? Veliko posameznikov?
Všeč mi je opredelitev družine, kakor jo opiše Robert Frost: "Dom je kraj, kjer te morajo sprejeti, kadar prideš." Tak bi dom moral biti: "Pridi, vstopi! Dobro, bil si neumen, a kaj bi sedaj govorili o tem. Radi te imamo in te sprejemamo takega, kakršen si." Le tako bomo lahko postali vodiči.
Človek potrebuje nekoga, da misli nanj. Ponavljam, samo enega samega človeka, toda takega, ki resnično misli nanj. Saj ne govorim o kakšnih posebnih dejanjih. Govorim o malih stvareh, o malih pozornostih, ki kažejo, da nam je mar. Saj sem vam že govoril o tem, kako malo je potrebno, da smo zadovoljni. Zadostuje le namig, dotik...
Človek potrebuje občutek uspešnosti. Ta je potreben vsem. Vsakdo je sposoben narediti vsaj nekaj dobrega in za to zasluži pohvalo, priznanje. Nekdo to mora opaziti. Od časa do časa mora priti nekdo, vas potrepljati po rami in reči: "Hej, to si pa dobro opravil, to mi je pa res všeč."
Prvi pogoj za učenje in spreminjanje, za doseganje ciljev je svoboda. Če se hočeš česa učiti, moraš biti svoboden. Ljudi mora zanimati tvoja podoba drevesa, ne pa drevo v obliki lizike. Pa tudi ti se moraš zanimati za njihova drevesa. "Pokaži mi svoje drevo, Janezek! Pokaži mi, kdo si, Janezek! Potem bom vedel, kje moram začeti!" Če hočemo ustvarjati, moramo biti svobodni.
Zadnjič sem doživel nekaj posebnega. Govoril sem skupini nadarjenih otrok v nekem kalifornijskem šolskem centru in po svoji navadi sem rohnel in vihral, oni pa so sedeli kot prilepljeni - vibracije med nami so bile neverjetne. Po dopoldanskem delu so me povabili na kosilo. Ko sem se vrnil v razred, so me otroci obstopili in potožili: "Oh, dr. Buscaglia, nekaj strašnega se je zgodilo. Se spominjate fanta, ki je sedel tukaj, pred vami?" Rekel sem: "Seveda se ga spominjam, nikoli ga ne bom pozabil, tako zelo se je vživel." "No, za štirinajst dni so ga izključili iz šole."
Vprašaj sem, zakaj. Izkazalo se je, da se je začelo z mojim predavanjem, na katerem sem dokazoval, da moramo, če hočemo nekaj resnično spoznati, to tudi preizkusiti. Kot primer sem navedel drevo: "Če hočete resnično vedeti, kaj je drevo, morate splezati nanj, morate ga potipati, sedeti v vejah, poslušati veter, kako poje skozi liste. Potem boste lahko rekli: Vem, kaj je drevo. Poznam tisto drevo." Fantič si je to zapomnil, všeč mu je bilo. V odmoru, medtem ko so bili ostali pri kosilu, je zagledal drevo in splezal nanj. Mimo je prišel pomočnik ravnatelja, videl fanta v krošnji, ga zvlekel na tla in ga vrgel iz šole.
Miril sem otroke: "To bo najbrž pomota, bil je nesporazum. Govoril boni s pomočnikom ravnatelja." Ne vem, zakaj so vsi pomočniki ravnateljev bivši odličnjaki. Šel sem v pisarno, kjer je sedel s svojimi kipečimi mišicami, in mu rekel: "Moje ime je dr. Buscaglia..." Pogledal me je in bil je besen: "Ste vi tisti človek, ki je prišel sem predavat otrokom, naj plezajo po drevesih? Navadna zgaga ste!" Ugovarjal sem: "Pravzaprav ste nas narobe razumeli. Mislim, da je bil nespora..." Prekinil me je z vpitjem: "Zgaga ste! Nagovarjati otroke, naj plezajo po drevesih! Že brez tega so dovolj grozni!" No, nikakor si ni pustil blizu, z njim se ni dalo, bilo je nemogoče. Raje sem šel obiskat fanta na dom. Sedaj je imel celih štirinajst dni časa za plezanje po drevesih! Rekel mi je: "Mislim, da sem se danes naučil, kdaj in kje smem plezati po drevesih. Naša družba pač povsod postavlja napise, kdaj kaj smemo in kdaj česa ne smemo početi. To je res. Zdi se mi, da sem slabo ocenil položaj, kajne?" Pazljiv poslušalec je bil, ta otrok: moral se bo prilagoditi človeku v pisarni, vendar bo tudi plezal po drevesih. Obstajajo poti za zadovoljevanje potreb družbe in obstajajo poti za zadovoljevanje svojih potreb.
Trdim tudi, da ljudje potrebujejo duševno hrano. Prepričan sem. Ljudje moramo biti ljubljeni. Potrebujemo dotik, bližino, dokaze ljubezni.
Tisti med nami, ki se ukvarjamo s posebno vzgojo, gotovo poznamo Skeelovo študijo, čudovito delo o otrocih v sirotišnicah. Ugotovil je, da otroci, ki so zapuščeni in se znajdejo v sirotišnici, postajajo vse bolj apatični in v zadnjem stadiju samo še sedijo in buljijo predse. Ob prihodu v ustanovo so glede na inteligenčni kvocient povsem povprečni. Po enem letu bivanja v sirotišnici pa njihov IQ zdrsne na mejo zaostalosti. Skeel je razmišlja] in se spraševal, zakaj se to dogaja. Veliko truda je vložil že v to, da so mu dovolili opraviti poizkus. Njegova študija ni bila zaželena. Izbral je dvanajst otrok in jih odpeljal na drugo stran mesta, v ustanovo za dekleta z motnjami v razvoju. Vsakega od teh dvanajstih otrok je dodelil eni zmed deklic. Dekleta niso bila intelektualno nič posebnega, bila pa so izredno čuteča bitja.
Poznamo ogromno otrok, ki so intelektualno na izjemno visoki stopnji a jih nič ne gane. Nič drugega nimajo - samo intelekt. Poznamo pa tudi drugo vrsto otrok, take, ki so dobri, trdni, povprečni otroci, ki pritegnejo pozornost in se odzivajo. Ti so najuspešnejši.
Po enega od teh zapuščenih otrok je torej Skeel dodelil vsaki od teh deklic. S svojo ljubeznijo, skrbjo in naklonjenostjo so si pridobile vsak posamičen delček svojih varovancev. Ko so deklice zvečer odhajale na svoje domove, so otroci jokali od žalosti. Edina sprememba v vzgoji teh otrok je bila v čustvih, ki so jih bili deležni. Nič drugega se ni spremenilo. Samo izbrali so jih, jih ljubili, se z njimi igrali in vsakega posebej opazili. Študija o teh otrocih nosi naslov Pamet se začne na začetku pameti. Na koncu ugotavlja, da so vsi otroci, ki so ostali v sirotišnici, še naprej stagnirali in zapadali v psihotična stanja ter pristali v raznih ustanovah ali bolnišnicah za umsko prizadete. Od dvanajstih izbrancev pa le eden ni dokončal visoke šole, vsi so poročeni (en je ločen), nihče ni brez dela in vsak se preživlja sam. Gibalo njihovega osamosvojitvenega razvoja je bilo spoznanje: Nekdo me je opazil; nekdo se me je dotaknil; nekdo me je čutil; nekomu je bilo zame vsaj malo mar.
Naslednja misel, s katero se strinjam, je, da ima vsak svojo pot. Obstaja na tisoče poti za odkrivanje samega sebe, za nastajanje, in vsakdo med vami bo našel svojo. Nikar ne dopuščajte drugim, da vam vsiljujejo svoje poti. Obstaja čudovita knjiga z naslovom Don Juanov nauk, ki jo je napisal antropolog Castaneda. Opisuje Indijance Yaqui, ki jih je dolgo proučeval. V knjigi je opisan tudi človek, imenovan Don Juan, ki pravi: "...vsaka steza je samo ena od mnogih. Zavedaj se, da je steza vedno samo steza. Ce čutiš, da ji moraš slediti, še ni rečeno, da moraš na njej ostati za vedno. Steza je samo steza. Naj ne bo težko, ne tebi ne drugim, stopiti z nje, če ti tako veleva srce. Toda na tvojo odločitev, da ostaneš na stezi ali jo zapustiš, ne smeta vplivati ne strah, ne ambicija. Svarim te: vsako stezo si oglej, natančno in prostovoljno. Preizkusi jo tolikokrat, kot se ti zdi potrebno. Potem pa si, izključno sam sebi, zastavi vprašanje: Ali ima ta pot srce? Vse steze so enake. Nobena ne vodi nikamor. So steze, ki gredo skozi grmičje, pod grmičjem ali okrog grmičja. Ali ima ta steza srce, je edino važno. Če ga ima, potem je dobra. Če ga nima, je brez vrednosti.
Če nameravate pomagati: drugim ljudem, boste morali začeti delati tudi naslednje: najprej se boste morali nehati vsiljevati drugim, se postavljati pred drugimi in jim vsiljevati svoje vrednote; morali boste postati bor realni in morali se boste naučiti poslušati. Obstajajo različni znaki, simboli, načini sporazumevanja. Govorino sporazumevanje je samo eden izmed njih. Včasih že samo s tem, da odpremo usta, naredimo veliko napako. Pogosto je veliko lepše kar gledati nekoga in se prepustiti vibracijam. Razmišilarn, da bi se v enem teh dni otresel vseh ostalih odgovornosti in se posvetil samo človeškim vibracijam. Prepričan sem namreč, da obstajajo vsaj v takšni meri kot vibracije zvoka mojega glasu, ki sedaj potuje do vas. Ko bomo to skrivnost raziskali, bomo morda odkrili tudi načino komuniciranja, ki bo morda bolj primeren kot govor in besede. Verjamem, da je poslušanje strašansko pomembno, in vendar se tišini z grozo umikamo in jo kršimo. Najčudovitejše stvari se dogajajo, ko znamo biti tiho. Če si svetovalec in če res želiš, da bi se ljudje razkrili, bodi tiho in mirno prisluhni. Čez minuto, dve, bodo povedali sami od sebe karkoli, vse.
Biti moraš iskren. Ne pretvarjaj se! Predstavi se tak, kot si. Najteže na vsem svetu je biti nekaj, kar nisi. Ko se spoznavaš in vse bolj odkrivaš samega sebe, to tudi bodi in se kaži tak, kot si. Odkril boš, da je to najbolj preprost način življenja. Najlaže od vsega je biti tisto, kar si. Najteže pa je biti to, kar drugi hočejo, da si. Ne dovoli, da te potisnejo v ta položaj. Poišči sebe, ugotovi, kdo si. Pokaži se tak, kakršen si, potem boš lahko živel preprosto. Vso energijo, ki jo sicer porabiš za — kot temu pravi Richard Alpert — zadrževanje strahov, lahko usmeriš drugam. Nobenih strahov ne bo treba več zadrževati. Nič več ne boš le igralec. Kar počisti z njimi in reci: "Tukaj sem. Vzemite me takega, kot sem, z vsemi mojimi slabostmi, z vso mojo neumnostjo in z vsemi drugimi napakami. Če tega ne morete, me pustite na miru!"
Naslednje pravilo: nikomur ničesar ne ukazujte. Niste bog. Ne veste, kaj se dogaja v glavah drugih ljudi. Lahko vodite, ukazovati ne smete! In poskušajte komunicirati, poskušajte razumeti. Pomislite, kako pogosto je med strokovnjakom in ubogo mamico, ki preplašeno stiska ročno torbico, vsaj delovna miza, kateder, pult ali še kaj več. Strokovnjaki govorijo: "Naredili smo natančne izvide bolezni vašega otroka in ugotovili, da gre za razvojno dislekcijo zaradi manjše disfunkcije možganov. Me razumete?" Kaj lahko reče uboga prestrašena mama? Nasmehne se in pritrdi: "Mhm." Kar vidim jo, kako gre domov in kako jo doma mož sprašuje: "No, draga, kaj so povedali strokovnjaki?"
"Ja, neke vrste leksijo ima, zato ker je nekaj narobe z njegovo glavo."
Mož rohni: "In za to sva plačala dvesto dolarjev'?"
Res je čudno, da se ne zlomi več staršev takih otrok, kot se jih. Potrebna je komunikacija!
Zavedajmo se, da smo ekipa. Uspešni bomo samo, če bomo delali skupaj. Dva imata več možnosti pri izpolnjevanju načrta kot eden. Včasih je potrebno prav malo, da se zbližamo. Za oblikovanje ekipe pa je potrebnih veliko stvari: staršem je treba dati napoj neposrednosti. Povedati jim je treba vse, kar vemo, ničesar ne smemo skrivati - naj vedo! "Tukaj je vaš Janezek sedaj, sem bi ga radi pripeljali in naša pričakovanja so taka." Potem pa lahko skupaj naredite načrt, kako korak za korakom to doseči. Najprej se je treba sprijazniti s trenutnim Janezkovim stanjem. Ni dovolj, da vemo, da ima manjšo disfunkcijo možganov. Z njegovimi možgani ne moremo narediti ničesar, samo starši oziroma učitelji smo. Stanje se ne bo popravilo. Potem določimo naslednji korak. Ne, kaj bo počel Janezek čez tisoč let, ampak česa je zmožen takoj sedaj: ali lahko sedi sam, se lahko zbere za nekaj trenutkov, kako dolgo lahko ostane zbran, lahko premakne svinčnik, lahko prebere besedo...
Tretji korak je, kako doseči te skromne cilje. To je vaše delo - delo svetovalca in staršev - delati pa je treba skupaj. Vi opravite svoj del, jaz bom svojega. Potem pa skupaj preglejte svoje delo in ga ocenite: Smo prispeli na cilj? Da, smo! Navadil se je — ni bilo samo naključje. Dobro, in kaj sedaj? Kaj bomo delali naprej? In tako naprej, naprej - to je bistvo vzgojnega svetovanja. To, in ne, kako zlesti v psiho nekoga in ugibati, kakšna vrsta seksualnega mačka tiči tam notri. Važno je vztrajno, ped za pedjo in korak za korakom, napredovati. Če delate tako in če delate skupaj, ne boste slišali starševskega tarnanja: Pomagajte mi!, ker boste staršem v resnici pomagali in tega se bodo zavedali. Še nekaj imam, kar bi rad delil z vami. To so besede, ki jih je zapisal čudovit človek, ki dela v zavodu Gestalt Institute v Clevelandu, Zinker. Pravzaprav so to sklepne besede njegovega dela O splošni izobrazbi in osebnem razodetju. Takole pravi: "Posameznik lahko spremeni svojo usodo z eno samo samcato resno odločitvijo za spremembo, z bojem proti svojemu upiranju spremembam in strahovom, s spoznavanjem svojega razuma, z obnašanjem, ki bo zadostilo njegovim potrebam, z resničnim izpolnjevanjem dejanj, in ne zgolj z načrtovanji ...
* * *
(Zelo se strinjam s temi mislimi. Nehajmo govoriti. Začnimo delati!)
* * *
...z gledanjem, poslušanjem, tipanjem in občutenjem na način, ki ga njegova čutila še niso doživela, z odločitvijo, da ustvari nekaj s svojimi lastnimi rokami in pri tem ne pomisli na popolnost, z izbiro poti, na kateri bo premagoval samega sebe, s poslušanjem besed, ki jih govori ženi in otrokom, prijateljem, s tem, da prisluhne sebi, da sogovorniku pogleda v oči, z učenjem spoštljivosti do svoje lastne ustvarjalnosti in z vero, da ga ta pot kmalu privede na cilj.
Zavedajmo pa se, da nobena sprememba ne nastane sama po sebi, brez težkega dela in umazanih rok. Formule in knjige o nastajanju še niso napisane in se jih ne da naučiti na pamet. Vem samo to: sem, obstajam, tukaj sem, nastajam, ustvarjam svoje življenje in nihče drug ga ne ustvarja namesto mene. Soočiti se moram s svojimi pomanjkljivostmi, napakami, prestopki. Nihče razen mene ne more prestajati mojega (ne)bivanja. Jutri je še en dan in odločiti se moram — da se dvignem iz postelje in spet zaživim. Če mi spodleti, ne bom mogel kriviti ne vas, ne življenja, ne Boga."
Leo F. Buscaglia
Živimo, ljubimo in se učimo (Living, loving and learning)
(Prevod: Nadja Flajs; Ljubljana: Znanka, 1996)
--
Ni komentarjev:
Objavite komentar