UVOD
Za nastanek te zgodbe so zaslužni predvsem zelo sposobni organizatorji festivala, predvsem gospod "Pol" in gospod "Fredi".
Z naslednjo zgodbo Vam bova avtorja poskušala bribližati grozote, ki sva jih doživljala ob bivanju v evropski državi, v kateri nas imajo za prekomerne uživalce alkohola, navkljub temu, da smo vsi zapriseženi borci proti tej opojni substanci – le kako si drugače lahko razlagate naše zagrizeno uničevanje le-tega.
* * *
To gradivo je namenjeno predvsem raznim društvom, ki se borijo proti kršenju človekovih pravic, društvom za zatiranje kuge 21. stoletja – alkohola, ter raznim svetovnim popotnikom, kot obvezno čtivo za preživetje v urbani divjini.
* * *
Vsaka povezava z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključna. Vse resnične osebe so namreč izmišljene in vse neresnice resnične.
avtorja
I. DEL
Čakala sva med ostalimi in upala, da bova izbrana v družino, ki ima doma dva igralna avtomata – "marjanco" in "ninitendo fliper", ali vrt velik kot nogometno igrišče s kot preproga mehko angleško travico po kateri se sprehaja simpatičen dolgodlaki mucek, ki ga kličejo "Rocky".
A na žalost iz te moke ni bilo pira... ups; pardon... – kruha. Tako, da sva bila nastanjena v (očitno) "fan club" Milene Močivnik. Takoj na vhodu naju je namreč pozdravil eden od štirinožnih vreč bolh. Imeli pa so še dva, na kar sta bila najina gostitelja seveda sila ponosna. In kar je na začetku izgledalo, kot "Lessie se vrača domov", je na koncu izpadlo, kot "Želodec mi vrača nazaj".
Ob kratkotrajnem ogledu hiše sva ugotovila, da bi lahko naredila velik "biznis" pralnici Pičman, ki bi očistila kopalnico in kuhinjo ("...ampak stari - "štrajfiks" je pa še zmeri zakon...") in čistilnici Šengar, da bi spravila v red najino splalnico.
Ampak človek se vsega hudega navadi! Tako da sva bila kmalu navajena jesti skupaj s psmi. Ne veste kako hvaležne živali so to. Ko jim med kosilom ponudiš samo na pol poln krožnik, pa vseeno z največjim veseljem poližejo kar je še ostalo na njem. V to sva se lahko prepričala med(!) kosilom na lastne oči! Ko je namreč najin gostitelj postavil krožnik iz mize, se je kmalu zaslišalo mlaskanje in sopenje iz pasjega gobca. Da pa je resnično jedel iz krožnika, je pričala pasja slina na njem, ko ga je gostitelj zopet postavil na mizo. Slina pa je bila tako gosta in mastna, da se niti muha, ki je priletela nanjo, ni bila sposobna odlepiti od nje, tako da jo je Luka namesto, bi jo spodil z vilico – zmečkal. Povsem ponevedoma. Naj počiva v miru. Muha, ne Luka.
II. DEL
Zajtrk. Na mizi je kruh, krožniki, skodelice, sir, meso in nekaj gramov kocin. Z cimrom ugotavljava ali jih tukaj uporabljajo namesto začimb in kje jih sploh prodajajo, ko nenadoma...
...v kuhinjo prinorita dva sila poskočna psa (očitno jih hranijo z "Red-Bull Chappi-jem"). V istem trenutko, ko sem dal v usta meso, sem imel na kolenih dve pasji taci. Kasneje sem ugotovil, da to še niti ni tako zelo hudo. Še vedno je bilo bolje, da sem jih imel samo na stegnih, kot pa da so pristale na mizi nedaleč stran od mojega krožnika, kot se je zgodilo nekaj minutk kasneje.
DOBER TEK!!!
Edino kar je bilo tukaj DOBREGA je bil TEK daleč stran.
III. DEL
Nočni "sprehod" Luka (narekovan pod taktirko njegove biološke ure) do stranišča ni obetal nič dobrih informacij glede higiene najinih gostiteljev. Zjutraj me je namreč spraševal, če sem "slučajno" jaz opravil veliko potrebo mimo školjke. Ker pač neljubi pripetljaj ni bilo moje sranje... ups, pardon... moje maslo, je vse skupaj postalo skrajno neokusno. Tako, da sem se odločil, da jaz WC ne bom uporabljal, karseda dolgo. Hvala Bogu, da imajo pri zajtrku na mizi vedno še kakšno majhno tablico jedilne čokolade.
IV. DEL
Luka:
- Alergija na pse
- Izpuščaji
- Driska
Jure:
- Popikan od komarjev
- Zaprtost (jedilna čokolada – hvala Bogu – še drži)
- Brezvoljnost
- Ostala psihadelinčna počutja
V. DEL
Po teh nekaj dneh v urbani divjini, sva se naučila nekaj ukan, s katerimi zmanjšava davljenje in obračanje želodca. Med jedjo namreč ne smeva eden drugega opozarjati na razne nehigienske podrobnosti (v stilu: "Stari, dej poglej a je to tist sir, ki ga je včeri pes jedu?" ali "A si vidu, da je dala mesno nazaj na isti krožnik iz katerega je prej pes jedu!"). Ugotovila sva tudi, da je skrajno priporočljivo, če med jedjo nosiva kapice s šildi - tako namreč ne vidiva, koliko zmečkanih muh je na stropu nad mizo.
Tudi kopalnico sva pomila sama, ker naju je pač motilo, da je po dnu banje peščena plaža. Mogoče zaradi tega, ker ni bilo v bližnini nobena palme? Hmm... Mislim, da to ni bil vzrok.
VI. DEL
Zastavljena je bila naloga, da se sama pomeniva z organizatorjem glede najine neljube situacije v "Chappi-Landu".
Ker pa se je z organizatorjem težko dalo kaj konkretnega zmeniti so Luku popustili živci in ga je – bodimo pošteni in roko na srce, pa da ne bi kdo narobe zastopil – "nasuval v p****". Ne dobesedno, pač pa verbalno.
To sicer ni bila najbolj pametna poteza, prišla pa je naravnost iz mednožja,...ups, pardon... iz srca. A očitno se je vsaj malo obrestovala. Po tem dogodku namreč pred vsakim obrokom pri najinih gostiteljih pse nasuvajo v p****, da se zdrajsajo ven, tako da midva lahko v miru pojeva kar je ostalo od prejšnjih obrokov.
VII. DEL
Kot nama je sedaj že prišlo v navado, se izogibava zajtrku, čeprav je moral Luka na račun tega še nekoliko dlje potrpeti pod odejo, na kateri so madeži neznanega izvora, med katerimi eni spominjajo na katran in drugi na pasjo slino.
Tudi kosilu se poskušava ogniti kar se da pogosto – če se da se prisliniva h kaki drugi družini ali pa jim ob pomoči mahanja z rokami nakaževa, da se želiva čim hitreje umakniti v zgornje prostore, kjer pa naju ob toplih dneh pričaka čudoviti smrad z dvorišča (ki spominja na večjo gnojno jamo z majhnimi otočki čistoče,... pardon... malo novejšimi pasjimi iztrebki) ter udomačeni roj komarjev, ki se hrani z najino krvjo. Ugotovila, sva da jih je vsak dan več. Očitno je, da prirejajo "party-e", saj v najinih žilah ostaja kar nekaj promil opojnih substanc, ki jih konzumirava med drugimi tudi zaradi razkuževanje najinih razdraženih želodcev.
VIII. DEL
Odštevava ure, ko se bova lahko poslovila od "Milene Močivnik d.o.o."
Da lažje prenašava tegobe urbane divjine nama je v veliko pomoč pesem "HOPE" v izvedbi SHAGGY-a. poslušava jo vsaj štirikrat dnevno. ("You can't never give up!!!!")
IX. DEL
Končno je napočil najčudovitejši del najinega bivanja v urbani divjini. VRNITEV DOMOV!!! Ljubo doma, kdor ga ima. Luka se je odločil, da bo takoj ko pride domov priredil vrtno grill zabavo. Združil bo namreč prijetno s koristnim – zažgal bo namreč vse svoje obleke, ki jih je nosil pretekli teden. Jaz pa si bom spotoma na "pumpi" kupil varekino, da jo nasujem v "štrajfiks" in se pošteno stuširam.
AMPAK VSE TO SPLOH NI VAŽN', VAŽN' DA SMO SKUP!!!
Uvod; VII. DEL...............................Luka
I. DEL – VI. DEL; VIII. DEL; IX. DEL.........Jure
Ni komentarjev:
Objavite komentar